103. dan: (Veliko)nočna 10ka

S tradicijo, pravijo, je tako: hočeš nočeš ti zleze pod kožo. In velika noč je zagotovo takšen praznik. Tradicionalni. Čeprav rada poudarjam, da nisem posebej navdušena nad črednim nagonom (valentinovo, recimo, mi gre blazno na živce - ljubezen si lahko izkazujemo kateri koli dan v letu), si obenem ne predstavljam, da bi današnjo nedeljo preživela kje drugje kot v krogu družine.

Ker je imel ata v minulem tednu nezgodo in s povito roko za štedilnikom, kjer se sicer odlično znajde, trenutno ni ravno uporaben, sem v kuhinji vlogo glavnega pomočnika (chef je bila seveda mama) prevzela jaz. In bilo je prav luštno. Tega ne pravim, ker bi hotela izpasti kul, ampak res mi je pasalo. Morda zato, ker v zadnjem času ne kuham pogosto (ja, sem ena velika razvajenka), pa mi je to opravilo sicer zelo ljubo. Z mamo, kot sem enkrat že pisala, se pa itak ujameva na vseh področjih. Kaj pa vem, ljudje z istim smislom za humor se imamo lahko vedno super skupaj, pa čeprav samo lupimo krompir ali peremo solato.

Družinska kosila v družbi vseh mojih, ki smo po spletu (ne)srečnih dogodkov pristali pod isto streho, so vedno prijetna. Predvsem pa sproščena. Nikjer drugje na svetu - niti v hiši, kjer sem živela 21 let - se ne počutim tako doma. Njim namreč ne rabim razlagati, kaj se mi je dogajalo v zadnjih tednih, ker so vsi z vsem na tekočem. S stricema sem - namesto o tem, če sem (še) zaljubljena, kako je kaj v službi in kar je še drugih (zoprnih) vprašanj, ki se ponavadi zvrstijo na tovrstnih dogodkih - raje rekla eno o fuzbalu. "Liverpool si zasluži naslov angleškega prvaka, ker na to čaka že 24 let," me je prepričeval Jani. Ne zato, ker mi ne bi imel nič drugega povedati. Ampak ker je, kot rečeno, z vsem, kar se mi dogaja, že seznanjen. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem se prišla zjokat v njegov štuk, ko mi je bilo najtežje. Ni se zgodilo samo enkrat, da mi je ob takšnih trenutkih skuhal čaj. Ali nalil viski. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem se po pogovoru z njim počutila potolaženo. Zgodilo se je kar nekajkrat.

Po drugi strani pa sem se veselila tudi popoldneva v družbi sorodnikov po atijevi strani. "Maja, si pa tako elegantna s tistim v Novicah," mi je rekel vedno dobrovoljni stric Rajko. "Sem bral zadnjič Pluse in minuse. To je bilo to sredo objavljeno, a ne?" je dodal Simon. "Odlično pišeš! Sem si rekel, da ti moram prav povedati - prvič, ko te vidim," mi je kasneje polaskal še Štef. Sramežljivo sem se nasmehnila in zamahnila z roko, češ, ne pretiravajte. V resnici pa mi je ogromno pomenilo.

Najbrž tudi zato, ker so mi te izjave dale novega zagona, sem okoli sedme postala živčna, ker še nisem nič telovadila. "Rabim ven, rabim se predihat!" sem si prigovarjala, tokrat ne, ker bi se na ta način skušala motivirati, ampak ker sem se tudi dejansko tako počutila. Šla sem na stadion, ki je bil danes povsem prazen, in odtekla desetko. Mračilo se je že, rahlo je naletaval dež. A ko sem tekla zadnji krog in to celo z nekoliko pospešenim korakom, sem bila ponosna nase, kot že dolgo ne!

Do konca še: 262 dni, 263 nalog. Se beremo jutri.