109. dan: Na izi

Če sem na kaj ponosna pri sebi in svoji družbi najboljših prijateljic, sem na to, da ne kompliciramo. Okej, če bi nas videli prejle, ko smo se spravljale ven na kavo in se vse štiri gnetile v kopalnici, sprašujoč ena drugo, kaj bi oblekle (ali je že za kratke rokave ali še ne?), se verjetno ne bi strinjali. Ampak tukaj se pač ujamemo in to nobene pretirano ne moti. Ali, bolje rečeno, nobena zato ni tečna. Ker smo na izi. In ravno zato pravim, da ne kompliciramo.

V nasprotju z marsikatero našo vrstnico (govorim iz izkušenj!) znamo biti spontane. Včeraj, recimo, smo se zataknile v Portorožu. Do treh zjutraj! Pa kaj? Pile smo koktejle, zraven nas pa je sedela družba štirih postavnih fantov (kasneje so nam povedali, da so na našo obalo prišli v teniški kamp) in kar dolgo smo ugotavljale, kakšen jezik, za vraga, govorijo. Zdela se nam je kot neka mešanica italijanščine, nemščine in angleščine – na koncu pa smo ugotovile, da so Avstrijci. Malce pijani Avstrijci sicer (no, roko na srce, same nismo bile kaj dosti boljše), ki za povrhu vsega govorijo v nekem čudnem narečju. Saj ne, da bi nemščino obvladala (pa čeprav sem se jo v srednji šoli učila štiri leta), ampak toliko pa ta jezik že poznam, da ga prepoznam, ko ga nekdo govori. No, vsaj mislila sem tako. A ga, če zavija malo po svoje, več kot očitno ne. Ko so se po kakšni uri opogumili in pristopili in je eden od njih v popačeni slovenščini zapel: »Gremo na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri!« smo bile nad njihovim sporazumevanjem že navdušene. :) Kar pomislite: koliko možnosti je, da najdeš Avstrijca, ki zna slovensko ljudsko pesem?! Prav veliko ne, če vprašate mene. In moji patriotski duši je, priznam, laskalo.

Do stanovanja v Novigradu smo tako prišle v jutranjih urah in si privoščile sendviče s popečenimi melancanami in sirom (za katere se spet lahko zahvalimo Saškini mamici!). Ob tem smo se veliko smejale in ugotavljale, ali ravnokar jemo večerjo ali zajtrk. Še do danes nismo dognale. Že okrog osmih pa smo bile spet pokonci. Da morje zelo blagodejno vpliva name, se vidi že po tem, da tukaj nikoli nimam mačka. Po vseh pravilih bi me namreč morala boleti glava, a sem brez težav vstala in se odpravila na jutranji sprehod ob obali. Bila sem sama. Samo mirno valovanje in vonj po slanem zraku. Nebeško.

Ko sem se vrnila s svežim kruhom, smo si privoščile zajtrk, nato je sledilo tisto omenjeno gnetenje v kopalnici, po katerem smo se spravile v mesto na kavo. Kjer smo sedele tri ure! Zraven smo čvekale o vsem mogočem. Skupaj smo se odpravile še na dolg sprehod po plaži in se zraven večkrat opomnile, da se sploh ne zavedamo, kako noro lepo nam je. Kolikokrat ima človek možnost, da ima zajtrk, ko se mu zahoče, da gre s svojimi najljubšimi ljudmi na kavo, ki jo spremlja nežen zvok valovanja morja, in ob njej čveka po več ur? Zelo malokrat, če vprašate mene.

Kaj bomo počele sedaj? Nimam pojma! Trenutno smo v edinem lokalu v Novigradu, ki premore brezžično internetno povezavo, uživamo v pogledu na sonce, ki se počasi utaplja nekam v morje in zraven srkamo pivo. Nekaj mi pravi, da je pred nami še ena nora noč. Veselim se je že.

Do konca še: 256 dni, 257 nalog. Se beremo jutri. 

P. S. Aja, mimogrede: ja, je že za kratke rokave.