Eden bolj prisrčnih odzivov (če se temu sploh lahko tako reče) na novico o tem, da gre JJ v zapor, je bil odziv kolega na facebooku, ki je objavil zgoraj pripeti komad. Legendarni Clashi - danes sem se jih naposlušala za naprej in za nazaj - so leta 1979 prepevali: "I fought the law and the law won!" Imeli so prav. In še vedno imajo.
Enkrat sem že povedala, da se na svojem blogu političnim temam sicer izogibam. Ne zato, ker ne bi bila zavedna Slovenka, ampak preprosto zato, ker se mi zdi, da je naša vlada že dolgo časa le sama sebi namen. Ne dela za ljudi, ampak izključno zase. Zato me razmišljanje o tem jezi. Pa da ne bo nesporazuma: nisem na nikogaršnji strani. Nad tem, da gre Janša v arest, nisem navdušena. Še zdaleč ne. Pravzaprav me res žalosti, da smo prišli tako daleč, da moramo zapirati ljudi, ki so nas vodili. In nas na nek način še vedno vodijo. Ker JJ zagotovo ni edini na spisku, ki bi moral končati na hladnem. Pravzaprav menim, da bi moral za njim še marsikdo - z njegovim najočitnejšim nasprotnikom na čelu.
Sem pa danes razmišljala, da na koncu vedno ležimo tako, kot si posteljemo. Če v te zakonitosti verjamemo ali ne, to sploh ni pomembno. Tako pač je. Življenje nas samo od sebe nagrajuje za to, kar delamo prav, in kaznuje za to, kar delamo narobe.
Primer, s katerim se ubadam te dni: Svojo energijo in čas še vedno vlagam v ljudi, ki mi tega ne vračajo. Zato se počutim prazno. Za hip me morda prevzame lažni občutek, da je vredno, a že v naslednjem trenutku priletim na trda tla. Tudi prijateljice me vse pogosteje opozarjajo na to napako, a dokler sama ne bom prišla do te točke, najbrž ne bom rešila ničesar. Zavedam se, da iščem bližnjice. Še huje: zavedam se, da to ni prav. Pa (si) še vedno to delam. In zdaj se tolažim, da se tistemu, ki prizna, že pol odpusti. Ampak nič ne bo izbrisalo dejstva: Kršila sem zakon ... In zakon je zmagal. Zakon karme namreč.
Sem se pa vsaj nasmejala spletu okoliščin: ko sem se prejle spravljala teč, sem oblekla prvo majico, ki mi je prišla pod roke - pulovarček s črno-belimi progami, torej z vzorcem, kakršnega v filmih nosijo zaporniki. "No, evo, zdaj si pa še drzni trditi, da ti nekdo zgoraj nekaj ne sporoča?!" sem si rekla z žalostnim nasmeškom. Je le prišel tisti dan? Ko bom končno zbrala pogum in se odločila, da sebe in svoj čas namenjam le še tistim, ki so tega res vredni? Upam!
Do konca še: 254 dni, 255 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar