A ponavljam: nikakor ne mislim, da je vsa ta modernizacija prinesla ljudem samo dobro. Marsikaj je olajšala, marsikaj pa je tudi otežila. Spontanost v odnosih, recimo. Se sploh še spomnite, kako je bilo, ko te je sredi sobotnega dopoldneva presenetil zvonec in si hitel k vratom, da bi videl, kdo je prišel na obisk? Danes je to, da se ne napoveš vsaj nekaj dni prej, že skoraj zločin. Pa tudi odgovorni smo bili bolj drug do drugega. Če smo bili s prijatelji ob treh popoldan zmenjeni, da se dobimo na koncu vasi, smo se tudi dobili. Ker ni bilo mobitela, da bi si drznili odpovedati ali spremeniti uro srečanja tik pred zdajci. Ne vem, kako se mulci zmenijo dandanes, ampak si predstavljam, da vse poteka prek telefona. ... Okej, to, da zdaj pametujem generaciji za mano, kako je bilo "v naših časih", me navdaja z občutkom, da sem stara. Zato bom kar nehala. :)
Sem se pa danes počutila malce "retro", ko sem se nekaj čez osmo zjutraj meni nič, tebi nič odločila, da grem v Škofjo Loko na obisk k bratu, njegovi Maji (jap, njegova žena je moja soimenjakinja in sopriimenjakinja) :) ter njunemu in mojemu sončku Galu. Ta dobre dve leti star navihanček je vedno znova razlog, da ugotovim, da se v meni vendarle skriva materinska dušica. Imela sem že obdobje, ko sem govorila, da na ta usrani svet sploh nočem spraviti nobenega novega bitja, ker mu ne privoščim vse te borbe, kar življenje, roko na srce, je. A po dopoldnevu, kot je bilo današnje, se spet premislim. Če že do nečaka čutim toliko ljubezni, ker vem, da je na nek način tudi moj, ima mojo kri in morda celo malce - brat bi najbrž rekel "bohnedaj" ;) - mojega karakterja, potem si lahko samo predstavljam, kako velika in močna čustva morajo biti, ko dejansko dobiš hčerko ali sina.
Ob desetih sem bila pri njih. Gal mi je z očijevo pomočjo skuhal kavico, pa seveda sebi tudi - v isti šalčki kot jaz je imel spenjeno mleko, posuto s kakavom, in je bil cel frajer. Počvekali smo za naprej in za nazaj. In ko sva kakšno uro kasneje v njegovi sobi parkirala avtomobilček na daljinca, sem si rekla, da boljše odločitve, kot da se preprosto usedem v avto in se odpeljem na obisk, ne bi mogla sprejeti. Pa še: da se tako odločim premalokrat.
Kar se tiče telovadbe: po igri z Galom me čaka še celo popoldne z dobro leto staro princesko Evo in njenimi prijateljicami. Ukvarjanje z otroki je ena mojih najljubših rekreacij. Koliko kalorij izgubim pri tem? Verjetno manj, kot kadar grem na kolo ali hodit ali tečt. Ampak danes mi za učinkovitost ni mar. Danes mi je mar le za čas, ki ga podarjam tistim, ki jih imam najraje.
Do konca še: 277 dni, 277 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Če zvečer ne boste na kakšnem divjem žuru, priporočam ogled filma Julie & Julia. Zakaj, pa lahko preberete tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar