85. dan: Noj

No, pa se je zgodilo: prvi negativni komentar pod kolumno, na katerega čez kakšen mesec, dva, leto ali šest ne bi več odreagirala. Ja, ja, moja diagnoza: bolestno preobčutljiva. Draga Bakterija (tako se je poimenoval sam), pod člankom na našem portalu ti ne bom odgovarjala, če pa boš slučajno zašel na tole stran (verjetno ne boš) pa samo toliko: Take it easy! :) Ravno včeraj sem svojemu kolegu, ki že leta predeluje travmatično ljubezensko izkušnjo, rekla, da je v življenju še toliko hujših (ali, če hočete, tudi lepših) stvari, kot je odnos moški-ženska. Seveda brez tega ljudje ne moremo in ne znamo, ampak tako zapenjati in na podlagi nekega sestavka ocenjevati človeka, kakšen je ... No, to mi je pa mimo.

Sicer pa danes ni ravno primeren dan za pametovanje. Tudi oziroma predvsem z moje strani. Marsikaj delam narobe zadnje dni, priznam. Recimo, obnašam se kot noj. Ja, noj. Preprosto se več ne soočam s stvarmi, niti čisto banalnimi niti s pomembnimi. Morala bi vrniti klic, pa ga nisem. Ker sem pričakovala precej težek pogovor in sem preutrujena. To, da sem preutrujena, je seveda izgovor. Morala bi poslati mail, pa ga nisem. Ker nisem imela časa. Tudi to je izgovor. Morala bi odpreti pošto, ki sem jo dobila iz davčne, pa je nisem. Ker še nočem vedeti, ali bom morala dohodnino plačati, ali jo bom dobila nazaj. Ker verjetno bo kar tisto prvo. In si pač nisem hotela pokvariti dneva. Skratka, res sem noj. Tiščim glavo v pesek in upam, da bo nevarnost ali neprijetnost minila. Pa seveda ne bo.

Poleg vsega imam v svojem telefonu že tri dni (!!!) atijev SMS - neodprt! Ja, prav ste uganili: prav po nojevsko se ga bojim prebrati. Zaradi slabe izkušnje po tisti kolumni o mami kar pričakujem, da spet kaj ni okej. Pa sploh ne vem. Mogoče je pa prijazen SMS. Celo čutim, da verjetno je. Ampak nisem pripravljena, nočem. No, vidite, spet sami izgovori. Aja, draga Bakterija (komentator kolumne), ne, ne hodim jokcat atiju zaradi tipov. Nikoli mu nisem. Nikoli mu ne bom. Toliko o otročjosti. Zdaj se bom pa res nehala ukvarjati s tabo.

Še dobro, da so me s pozitivno energijo oborožili vsaj moji novi prijatelji. Vido me je povabil v skupino samih simpatičnih ljudi, reče se jim kar Sredini pohodi. Že pet let vsako sredo hodijo na Primoža. V vsakem vremenu! Face, res! S seboj sem vzela še mojo Lidijo in po stresnem dnevu so se tiste limonce na vrhu prav prilegle. Z veseljem bom še šla. Če se jim bom pridružila vsaj še devetkrat, bom ob koncu leta dobila bronasto priznanje. :) Nov cilj, ki ga vsekakor želim doseči!

Do konca še: 280 dni, 280 nalog. Se beremo jutri.