45. dan: Mami v spomin

Današnja noč ni bila mirna. Zbujala sem se, kot se od leta 2009 zbujam vsako noč med 20. in 21. februarjem. Po službi se odpravljam na fitnes, a ta zapis ni posvečen temu. Danes namreč mineva pet let, od kar se je zgodil najbolj prelomen trenutek v mojem življenju. Najbolj prelomen in najbolj tragičen obenem. Danes mineva pet let, od kar sem izgubila mami.

Zapis, ki ga objavljam, je drugačen od ostalih. Nastal je že pred leti, kmalu po tisti usodni noči. Že nekaj časa ga nisem prebrala, ker mi je ob tem še vedno težko. Še vedno so vse tiste podobe tako žive pred mano. Tudi danes so me ob prebiranju teh vrstic zalile solze.

Mami, kako te pogrešam. Kako noro si želim, da bi ti lahko povedala vse, kar se mi dogaja. Kako rada bi te objela.

Ostaja mi upanje, da se spet srečava. Nekoč. Nekje. In nadoknadiva vse tisto, kar nama je vzela usoda. Rada te imam.

Do konca še: 320 dni, 320 nalog. Se beremo jutri.
__________ 

»Lahko noč, mami,« sem ji zaželela tudi tisti usodni večer. Še dobro se spominjam pogleda na njene žive sivo-modre oči, pa čeprav se mi v tistem trenutku še sanjalo ni, da sem jih videla zadnjič. Še sanjalo se mi ni, da je bil pozdrav za lahko noč zadnje, kar sem ji rekla, da je bil tisti nasmeh in pogled zadnje, kar mi je namenila.
__________ 

Miren spanec je zmotil čuden šum na stopnišču. Z enim očesom sem pogledala na uro. »Pa saj je komaj tri zjutraj,« sem zamrmrala predse. Še enkrat sem prisluhnila in tokrat sem slišala že bolj razločno. »Maja, Rok!« Glas naše najmlajše Monike me je v trenutku prebudil. Sunkovito so se odprla vrata moje sobe, Monika je planila noter in obupano zakričala: »Maja, zbudi se, z mami je nekaj narobe!« Po licih so ji tekle solze, s sosednje sobe je že pritekel tudi starejši brat. Neka nevidna sila me je dobesedno porinila s postelje in v hipu sem pretekla stopnice in se znašla v kuhinji. 

Takrat sem jo zagledala. Mami je sključeno sedela na stolu, glava ji je slonela na mizi. Stopila sem do nje in jo hotela nežno predramiti: »Mami, kaj ti je? Zbudi se. Mami, no.« Ko sem videla, da ni odziva, me je zgrabila panika. Močneje sem jo stresla in že skoraj zavpila: »Mami, zbudi se! Mami!« »Ni odziva, sploh ni odziva.« Šele tedaj sem okrog sebe opazila tudi ostale družinske člane. Ati je le ves bled strmel vanjo. »Ni odziva, sploh ni odziva,« je ponavljal. »Si poklical rešilca? Je kdo poklical rešilca?« sem spraševala druge in sebe obenem. Vrtelo se mi je, srce mi je divje ropotalo, brnelo je tako močno, da nisem bila prepričana, če je sploh še v meni. Slišala in videla sem ga, kako mi bije.

»Samo ne panike. Ne panike,« je momljal ati in nerodno poizkušal povezati besede v smiselno celoto. Dvignil je telefonsko slušalko, poklical informacije, si na listič zapisal neko številko in mi jo pomolil, rekoč: »Pokliči dežurno službo v Kamniku. Zdravstveni dom.« Nekako sem se znašla in vtipkala napisano številko. Tako zelo se mi je vrtelo. Glas na drugi strani žice me je zopet zdramil. »Nujno potrebujemo pomoč. Mami je v nezavesti, ne vemo kaj ji je,« sem hlipala v telefon. »Ali diha?« je vprašal glas. Bil je ženski glas. »Ne vem. Ali diha? Ali mami diha?« sem obupano spraševala vse okrog sebe. »Pomirite se,« je venomer ponavljala slušalka. Rok in ati sta med tem mamičino nebogljeno telo prenesla na tla v dnevno sobo. Brat se je sklonil nadnjo in ji nudil umetno dihanje. »Nekaj bruha,« je rekel. »Če bruha, potem tudi diha, potem je živa!« sem se oklepala vsakršne bilke upanja. Razložila sem dežurni službi, kje smo doma in jim obljubila, da jih pričakam na dvorišču, da me bodo že s ceste lahko opazili.

Takoj ko sem odložila slušalko, sem stekla na dvorišče. Čeprav je bila zima in sem imela na sebi le tanko pižamo, mrazu sploh nisem občutila. Nasprotno, bilo mi je vroče. »Oh, bog, ne vzemi nam je. Ne vzemi mi je. Mami, potrebujem te. Tako zelo te potrebujem. Rada te imam,« sem jokala in polglasno mrmrala v noč. Odgovarjala mi je le nema in smrtonosna tišina. Ne vem natančno koliko minut je trajalo, da se je rešilec pripeljal iz deset kilometrov oddaljenega Kamnika, ampak meni se je zdelo, da je trajalo celo večnost. Reševalno ekipo sem odpeljala po stopnicah navzgor, Rok je še vedno klečal ob mami in ji dajal umetno dihanje. Ati je stal poleg njiju in le nemočno zmajeval z glavo. Sestrici sta se stiskali v kotu in ihteli. Za hip sem obstala in jih pogledala. Pogledala sem svojo družino, pogledala sem ljudi, s katerimi sem odraščala, ljudi, ki so me poznali najbolje na celem svetu. In pogled je vzbudil pekočo, ostro bolečino. Bolečino, ki je nisem poznala. Bolečino, ki je ne znam opisati.

Rok se je umaknil zdravnici, ki je mami nemudoma priklopila na aparat za oživljanje. Ati me je prosil, naj sestrici odpeljem v kuhinjo, stran od dogajanja. Oba z bratom sva ju pospremila v sosednji prostor. Ati je kmalu prišel za nami. Prinesel je svečko, jo prižgal in postavil na kuhinjsko mizo. Čeprav nisem preveč naklonjena krščanskim navadam in obredom, sem mu bila za gesto hvaležna. Pomoč in oporo sem v tistih trenutkih tudi sama iskala v molitvi. »Je kaj novega? Kakšen znak življenja, karkoli?« sem tiho vprašala. »Slabo kaže, Maja moja. Slabo kaže,« je zmajeval z glavo ati, moj dragi ati. 

Nisem več zdržala. Stekla sem nazaj v dnevno sobo, kjer je bila mami še vedno priključena na aparat, po dobrih desetih minutah so jo še vedno oživljali. »Je kaj? Je kaj? Pa saj je bruhala. Mora biti živa, mora biti!« sem nemočno prepričevala zdravnico. »Mora biti živa, mora biti,« mi je odmevalo v glavi in besede so obvisele nekje v zraku. Nato se je v nekem momentu svet prenehal vrteti. Vse skupaj sem doživljala kot dogajanje, ki ga spremljam prek televizijskega ekrana. Odvijalo se je v počasnem posnetku. Zdravnica je vzdignila svoj pogled in ga z mami preusmerila name. Bil je topel pogled, pogled poln sočutja. Še predno je izustila, sem vedela. Vedela sem, da je mami odšla. Začutila sem roko na svoji rami. Bila je atijeva. Po licih so mu tekle solze. Od nekod so prišli tudi brat in sestrici. Vsi so jokali. Še enkrat sem se skušala prepričati, da sanjam, da se mi vse le dozdeva. Nato pa me je kot vihar spreletel srh resnice, čutila sem ga po celem telesu. Planila sem k mami in krčevito objela njeno toplo telo. Na vso moč sem se trudila, da bi zadržala mamičino dušo v njem. A bilo je že prepozno, moj trud je bil zaman.