40. dan: Polna luna, al' kaj?

Življenje sestavljajo različni dnevi: eni so žalostni in polni bolečine, drugi so veseli in navihani. Včasih so sporočilni in polni novih spoznanj, včasih pa ... No, včasih pa so malo brezvezni. In danes se je meni, vsaj zdi se mi tako, zgodil točno takšen dan: kr neki!

Lahko bi blefirala in na silo iskala neke globoke misli. Pa jih ne bom. Ker je moja glava prazna. Sploh ne razumem, kaj mi je in zakaj sem takšna. A že včeraj zvečer, ki bi ga morala preživeti s prijateljicami na koncertu Tonyja Cetinskega, ni šlo nič po načrtih. Malo čez devet sem bila tako utrujena, da mi je šlo kar na jok. Opravičila sem se svojim puncam in se skrila pred svetom. V posteljo in pod odejo. Ker včasih pač pridejo takšni dnevi. In, hvalabogu, sem obkrožena z ljudmi, ki to razumejo.

Tudi jutro mi ni prineslo posebnega zagona. Čeprav sem šla spat zgodaj, sem v postelji ostala do enajstih. Nato sem se le skobacala izpod kovtra. Pa se verejtno ne bi, a sta k atu in mami na nedeljsko kosilo prišli tudi moji sestrici. Bilo je pestro in živahno in zabavno. Kot je v njuni družbi vedno. Vesela sem, da sta vsaj onidve nekoliko pobarvali tole moje nedeljo. A ko so se okoli tretje popoldan zaprla vrata za njima, me je spet preplavil nelagoden občutek. Kot da je nekaj narobe, čeprav ni. Vsaj ne, da bi vedela za to.

Takrat sem se spomnila pogovora s prijateljico. Zgodil se je že pred leti, a si ga ob takšnih dneh še vedno prikličem v spomin. "Maja, ljudje smo narejeni tako, da od časa do časa sami sebe živciramo. Brez posebnega razloga. Tako pač je in s tabo ni nič narobe," me je tolažila, ko sem ji uro in pol klobasala o tem, da me nekaj teži, a ne vem, kaj. "Jaz si to predstavljam tako: vsak človek za seboj vleče nevidni kovček. Notri so vse zoprne stvari, ki nam grenijo življenje. Včasih ne moreš narediti nič drugega, kot da mu pustiš, da je tam. In ga poskušaš čim bolj ignorirati," je še slikovito dodala.

"Verjetno je to, to," sem sama pri sebi premišljevala, ko sem pred kakšnima dvema urama pakirala brisačo in kopalke v nahrbtnik. S prijateljicama sem se namreč dogovorila za nedeljsko plavanje. "Danes je pa tako čuden dan. Kr neki!" je rekla ena od njiju, ko smo naredile nekaj prvih zamahov v bazenu. "Meni tudi. A je polna luna, al' kaj?!" je pridala druga.

Samo nasmehnila sem se. In svojemu kovčku dovolila, da je pač tam.

Do konca še: 325 dni, 325 nalog. Se beremo jutri.