41. dan: O smislu. O smislu?

Ne bom rekla, da jih ne gledam, čeprav ne bom rekla niti to, da mi kaj posebej veliko dajo. Hollywoodski filmi namreč. Seveda so svetle izjeme, a načeloma so vsi narejeni po istem kopitu. Včeraj zvečer, recimo, sem gledala enega res totalno butastega. Ljubezen pri štiridesetih. Že naslov ne bi mogel biti manj izviren. A najbolj me podraži, ko gledam nekaj, s čimer se niti približno ne morem poistovetiti. Ker dvomim, da bom - ko mi bo pri 40. razpadel zakon (upam sicer, da ne!) - šla na Havaje. In še bolj dvomim, da bom tam še isti dan spoznala 12 let mlajšega inštruktorja deskanja. Ki bo seksi do amena. Še več: v hipu ga bom uročila, da se bo noro zaljubil vame. In ne, seveda ne bo ženskar, oči bo imel samo zame. Tudi takrat, ko bom odpotovala domov na drug konec sveta. Edino dekle, ki ga bo medtem obletavalo, bo njegova sestra. Ja, itak!

Življenje pač niti približno ni takšno. Ne pravim, da na trenutke ne more biti čudovito. Celo čarobno. A tako preprosto pač ne gre. Dejstvo. Sicer sem pa kriva sama, kaj pa sploh gledam takšne hollywoodske puhlice. No, edina misel, ki se mi je res vtisnila v spomin v tisti uri in pol, je bila, ko je omenjeni mišičasti mladec izjavil: "Nočem zapustiti otoka. Ne razumem, kaj je smisel ljudi, ki živijo na celini. Da vse življenje pretičijo v klimatiziranih pisarnah in se ženejo za denarjem? Kdaj pa bodo živeli?" ... Priznam, tukaj sem mu dala prav, čeprav mi je šla njegova nerealistična podoba, ki je bila pravzaprav že smešna, skrajno na živce.

Še ena stvar, ki jo pogosto videvamo v ameriških pocukrankah, je strah pred poroko. A veste tisto, ko sta fant in dekle tik pred tem, da izrečeta usodni da, nato pa njega ali njo nenadoma popade panika in gre vse skupaj v franže? No, to. Sama se še nisem poročila, zato ne morem biti preveč pametna o tem, kako se dejansko človek takrat počuti. A res dvomim, da se nekdo po tem, ko je za en sam samcat dan zapravil tisoče evrov, v zadnjem hipu premisli. Ne pravim, da zaradi denarja. Čeprav je res, da bi navadnik smrtnik nekajkrat premislil preden bi si - premislil. Tudi z vidika finančnega vložka. Kruta realnost, ki jo v ameriških komedijah elegnatno zabrišejo z veliko bolj finimi težavami, kot pa je ena "bedna" borba za vsakdanji kruh.

Sem pa danes razmišljala, da tudi sama doživljam nekaj podobnega. Živčnost pred dnevom D. Ne, ne, Uroš me ni zasnubil in ne, ne bova se (še) poročila. A že pojutrišnjem bo, če bo šlo vse po načrtih, izšla moja prva kolumna. Majhen korak za Slovenske novice, ampak velik zame. Morda pa gre malodušje, s katerim se soočam zadnje dni, pripisati temu? Upam, da bo po sredi bolje.

Skrbi me namreč, ker sem podvomila. Najslabše je, če človek ne verjame v to, kar dela. Težko vam to priznam, ampak zgodilo se je, da sem se v nekem trenutku vprašala: "Ima to sploh kakšen smisel?" Tako sem bila sitna sama do sebe, ko sem danes utrujeno odcaplajala iz fitnesa. Nato sem odšla še v trgovino. Po ajdov kruh z orehi, ker, kot ste morda zasledili, sem se belemu odpovedala. Spotoma sem vzela še ingver, ker že nekaj mesecev poslušam, kako zdrav je ingverjev čaj, pa ga vedno pozabim kupiti. 

Še vedno precej tečna sem čakala na blagajni, nato pa me je nenadoma razvedril pogled na tekoči trak: ajdov kruh z orehi in ingver. Včasih bi bila to zamrznjena pica in kečap. Če bo šlo vse ostalo v franže, vsaj telo mi bo hvaležno za to dozo zdravja. Že zato je vredno, da se trudim. Že zato ima smisel. ... Kajne?

Do konca še: 324 dni, 324 nalog. Se beremo jutri.