35. dan: Kompromisi

Ah, ti kompromisi! 

O človeku in njegovem obnašanju obstaja veliko teorij. Z bolj ali manj trdno strokovno podlago. A nekaj drži kot pribito: ljudje smo po naravi egoisti. Nedavno sem nekje prebrala, da v prometnih nesrečah najmanjkrat umre voznik (v primerjavi z ostalimi potniki, ki so v njegovem avtomobilu), ker v zadnjem trenutku NAGONSKO odreagira tako, da se sam čim bolj izogne trku. Kaj ne pove to vsega?

Kot pribito pa drži še nekaj: da lahko sobivamo z ljudmi okoli sebe (na prav vseh področjih življenja) so potrebni - kompromisi. Ti so pomembno zaznamovali tudi moj današanji dan:

1. Po včerajšnji evforiji, da bo moj blog v obliki kolumne enkrat tedensko izhajal v Slovenskih novicah, sem danes pristala na realnih tleh. Veliko besed okoli tega, kako naj bi vse skupaj izgledalo, je že padlo. In, kot sem ugotovila, veliko jih še bo. Sama nočem odstopati od nekih svojih načel, ker se bojim, da bi s tem izgubila sebe, rdečo nit svojega bloga. Hkrati pa mi je šef danes na vsak način hotel dati nekaj smernic, s čimer se v osnovi sicer strinjam, saj sama ne morem objektivno gledati na svoje zapise. Kaj hitro sem spoznala, da je velika razlika napisati blog, kjer se o vsem odločam sama, ali kolumno, ki je vendarle del časopisa, ki ni samo moj. Lekcija, ki mi je danes vzela kar nekaj energije.

2. Moj zobozdravnik je res faca, a ima - ne boste verjeli - tudi on svoj prav. Čeprav ga plačujem in sem na nek način torej njegova stranka, je v prvi vrsti vseeno zdravnik, zato mu moram - najbrž že? - verjeti na besedo. Namreč: zdaj sva končno pozdravila šestko in sedemko na levi strani, ki sta bili urgentni zadevi. To sem vedela tudi sama, ker sta me oba zoba občasno bolela. A na desni strani me ne boli nič, pa on vseeno pravi, da je šestica - urgentna. Hm, jaz pa sem mislila, da se bova zdaj že lotila bolj estetskih popravkov, tista štirica tam spredaj me, recimo, moti. Pa spodnji zobje so nekam smešno nagneteni. "Najprej morava popraviti tisto, kar se popraviti da, estetske stvari lahko še malo počakajo," je bil sicer prijazen, a odločen. To je bil dovolj dober argument, da sem lahko le prikimala. Čeprav z malce kislim nasmehom.

3. Zaradi anestezije se tudi danes nisem smela pretirano naprezati. Kljub temu sem sprejela povabilo prijateljice Urše. "Glede na to, da je zunaj dež, pridi k meni, bova skupaj trenirali," je rekla. "Okej, pridem. Ampak te opozarjam, danes bom bolj na izi, ne smem pretiravati," sem ji odvrnila. Ko sem prišla do nje, nisem bila prepričana, če je ta drugi del povsem dobro razumela. V popolni športni opremi (celo s prikupnim trakom za lase) me je vsa nasmejana in energična pričakala na vratih. "Pridi, pridi, jaz sem eno že oddelala." Eno kaj? ... Kmalu sem ugotovila. Na računalniku ima neke filmčke (za poznavalce: reče se jim T25), prek katerih skupaj s trenerjem in njegovo skupino delaš aerobne vaje. "Urša, tole ni v izi," sem bila zaprepadena - po pol minute treninga! S pogledom sem ji dala vedeti, naj izbere nek drug, vsaj malce lažji program. Tokrat se je pač morala ona prilagoditi meni.

Saj pravim: Ah, ti kompromisi!

Do konca še: 330 dni, 330 nalog. Se beremo jutri.