30. dan: Nesamozavest serijsko

Političnim temam sem se na tem blogu namenoma izogibala. In ne, ne zato, ker se mi s tem ne da ukvarjati. Državljanske pravice in dolžnosti so mi bile tako rekoč privzgojene. Za vse državne praznike smo v naši hiši izobesili zastavo. In če sem na kaj ponosna, sem na to, da sem Slovenka. Živim namreč v čudoviti deželici, ki se ponaša s toliko naravnimi lepotami in s tako izjemnimi ljudmi. A kaj, ko ti zaradi določenih posameznikov velikokrat ne morejo priti do izraza.

Političnim temam sem se do zdaj izogibala, ker sem menila, da sem premočna, da bi se pustila sprovocirati in bi nasedla tistim omenjenim posameznikom, ki vlečejo štrik vsak v svojo smer. Pa me je hitro treščilo po buči. Slej ali prej vsak človek ugotovi, da je politika povsod okoli nas. Pa s tem ne mislim bratuškovih, janšovih in jankovićevih ali sploh katerih koli političnih obrazov ali opredelitev (mimogrede, še vedno sem šla na volitve, res pa je, da sem na zadnjih namenoma oddala neveljavno glasovnico, ker se s takšno bero nisem mogla in se tudi nisem hotela zadovoljiti). Gre za to, da je v vsakem odnosu - politika. V odnosu do sebe, do fanta, do najbljižih sorodnikov. In širše: v odnosu do sodelavcev in do šefa. In šele potem pride odnos do družbe ali, če hočete, do države oziroma tistih, ki nam vladajo.

Skratka, danes ne pišem o politiki v najširšem pomenu besede. Danes pišem o politiki, s katero se vsak dan hote ali nehote soočamo prav vsi. In kar opažam je, da smo postali nenormalno apatični. Okrog nas se dogajajo grozne krivice, mi pa samo gledamo - in čakamo. "Ja, kaj pa boš, saj ne moreš nič!" mi je danes rekla znanka. Po svoje razumem. Po drugi strani pa - kaj pa naredimo, da bi bilo drugače? Javkamo in stokamo. A dokler ne bomo stvari vzeli v svoje roke, bomo za te iste krivice soodgovorni. Mi vsi!

Morda lanski protesti zoper vlado in vladajoče niso uspeli ravno zato - ker se moramo najprej naučiti, da se postavimo zase in za pravičnost do vseh nas na ožjem, osebnem področju. Torej doma in na delovnem mestu. Se postavimo za dečka iz sosednjega stanovanja, ki že od majhnega trpi zaradi nasilnega očeta? Se postavimo za sodelavca, ki je sposoben, deloven, izobražen, pa ga zaradi raznoraznih spletk degradirajo ali celo odpustijo? Se postavimo za človeka, nad katerim nekdo pred našimi očmi izvaja mobing ali se kako drugače izživlja? Priznajmo si, da je odgovor velikokrat - ne. In dokler bo tako, nimamo kaj iskati na ulicah. Najprej je treba rešiti težave za štirimi stenami.

Vedno me je blazno zmotilo, ko so moj dragi slovenski narod zmerjali s hlapci. Nemalokrat so si nam to drznili očitati celo tisti na najvišjih političnih funkcijah. Jaz pa še vedno menim, da je večina Slovencev pridnih, sposobnih in poštenih. Le da vse to zasenčijo tisti, ki to niso, a so hkrati - kako absurndo - na najbolj vplivnih položajih. Zato, dragi moji, vse to dobro je v nas. Okej, v večini od nas. :) Samo spoznati je to treba! In potem to samozavestno pokazati vsem, ki si to zaslužijo.

In da ne pozabim: hvala najboljšemu fitnesu v mestu. Danes je bila vaša telovadnica kot naročena, da spravim ves ta negativizem iz sebe. :)

Do konca še: 335 dni, 335 nalog. Se beremo jutri.