27. dan: Skoči, lahko je! Al' pa tud' ne.

Malo mi je že nerodno, ker nisem več prepričana, da je to sploh še komu zabavno: jaz kot jaz sem se danes namreč pripeljala na fitnes ... dvakrat lahko ugibate brez česa. Ne, tokrat to ni bil športni modrček, ampak športni copati. Po vikendu v Moravskih toplicah, ko sem prelagala stvari iz potovalne torbe in potem spet nazaj vanjo, to zame ni nič čudnega. Poudarjam, zame.

Na hitro sem se morala domisliti nečesa drugega. Jasno je, da pohode v teh dneh tudi na sicer nezahtevnih terenih, kot sta Primož in Stari grad, odsvetujejo še profesionalcem, kaj šele amaterjem. "To torej odpade," sem premlevala. Misel na tek po zasneženem, predvsem pa zaledenelem polju ni bila nič kaj bolj mikavna. Hitro sem zavrtela telefon in poklicala fanta: "Ti, poslušaj, a imate pri vas že skidano?" "Kaj pa je s tabo?" je odvrnil, očitno nevajen takšnih vprašanj z moje strani. Ko sem mu razložila, za kaj gre, in potem, ko se mi je nehal smejati, mi je le povedal, da sem za danes že prepozna. Doma nisem niti spraševala. Mojega ljubega starega ata, ki prav danes praznuje 81. rojstni dan, pač predobro poznam in vem, da je bilo naše dvorišče sčiščeno v nulo že navsezgodaj zjutraj.

Ko sem že skoraj obupala in se nekako poskušala sprijazniti z dejstvom, da se bom zaradi svoje pozabljivosti pač morala še enkrat peljati na relaciji Kamnik-Ljubljana-Kamnik, se mi je le posvetilo: zavila sem v eno od športnih trgovin in si šla kupit kolebnico. Zdaj že vajena navitih cen športnih rekvizitov (streznil me je nakup Lučke), sem pričakovala, da bom za kos vrvi z ročajema odštela več deset evrov. A sem bila spet presenečena. Tokrat pozitivno. Cene kolebnic se gibajo med tremi in največ desetimi evri.

Odločila sem se za najbolj prefinjen primerek. Kolebnico, ki ima vgrajen celo digitalni števec vrtljajev! "Waw, to je pa res poceni!" sem rekla prodajalcu. "Ja, ja, ta tudi nekaj šteje," je zamomljal nazaj. Hm, očitno danes ni njegov najljubši dan v službi, sem si mislila, a kmalu ugotovila, zakaj on z mano ni delil takšnega navdušenja.

Digitalni števec (made in China, se ve) se je izkazal za vse prej kot - digitalnega. Sestavlja ga številčnica iz prve ruske (a se spomnite tistih starih ključavnic za kolo, ko si moral nastaviti pravo kombinacijo za odklep?) ter eden in edini gumb, s katerim ga resetiraš, da se na zaslonu spet pokaže "kombinacija" 000.

Nisem bila jezna, sem se pa nasmejala. A to čudo tehnolgije sploh še ni pokazalo vsega, kar (ne) zna! Po parih poskokih me je seveda premagala radovednost in sem pokukala na števec. Pisalo je 925! Saj bi se rada pohvalila, da sem v dobri minuti res naredila skoraj tisočico, a se bojim, da mi ne bi verjel nihče. "Ah, s tem ni nič," sem si rekla in nadaljevala z vadbo, ki, da ne boste mislili, sploh ni enostavna. Z nekaj premori (kdaj pa kdaj sem vseeno pofirbcala na zaslonček, ki je še vedno vztrajal pri nerazumljivih rezultatih, kot so 819 in 763 in 692), sem v mislih naštela okoli 400 poskokov. Končni pogled na števec: 567. To zaporedje se mi je vendarle zdelo nekoliko sumljivo, na kar mi končno kapne: kolebnica je štela vrtljaje od 999 proti 0! "Si jih pač tolkla v minus," se je zasmejal stric Matjaž, ko sem domačim za mizo pripovedala o svoji današnji anekdoti.

Nekaj pa drži kot pribito: od prav vseh mi je danes zagotovo najbolj uspel skok - v atov objem, ko sem mu čestitala za rojstni dan. Močno me je stisnil k sebi. Že od nekdaj sem zelo navezana nanj, od kar pa je on izgubil hčerko, jaz pa mami, je med nama nekaj res izjemnega. Nekaj, kar se ne da opisati z besedami. Nekaj, kar razumeva samo midva.

Vse najboljše, dragi ata. Samo da boš zdrav. Tvoja vnučka te še kako potrebuje.

Do konca še: 338 dni, 338 nalog. Se beremo jutri.