42. dan: Božja mast

Pred leti mi je neki fant, ki mi je v tistem obdobju veliko pomenil, rekel: "Vse dobre stvari se zgodijo tistim, ki čakajo." Ne, ne, to ni bila njegova pogruntavščina, modri stavek je par sekund prej izrekla junakinja ene od Disneyjevih risank, ki sva si jo skupaj ogledala. Kot sem ugotovila nekoliko kasneje, to tudi ni bila njena pogruntavščina, temveč gre za znano angleško frazo, ki ima v slovenščini precej podobno, morda le malce bolj kmečko različico. Že stara mama mi je namreč govorila: "Potrpežljivost je božja mast."

Zakaj vam vse to govorim? Ker kolumna ne bo izšla jutri, kot je bilo sprva predvideno, temveč šele naslednji teden. Zaradi olimpijskih iger in neverjetnih uspehov naših športnikov in športnic je shema časopisa nekoliko spremenjena. Tako sva se z urednikom dogovorila, da vse skupaj zamaknemo za en teden. Naši risi (ko je vratar Robert Kristan po tekmi z Avstrijo dal prvo izjavo in bil ob tem ves čas na robu solz, sem se skoraj stopila) in moja Tina (od kar je objavila tole, sem si jo pač malce samovšečno vzela za svojo), si v teh dneh zaslužijo več pozornosti kot ponavadi, kar pomeni tudi več strani v časopisu. Mimogrede, kje lahko oddam uradni predlog, da 18. februar razglasimo za državni praznik?

Sem pa danes prvič dobila v predogled celostno podobo svoje kolumne. In nad videnim sem navdušena. Komaj čakam, da bom vse to končno lahko delila z vami. Ko mi je naš šef grafike pokazal najinega "otročička", sem evforično kriknila in zletela iz njegove pisarne po svojo najljubšo sodelavko. Veselje je pač treba deliti in danes dopoldne ga je res bilo na pretek.

Ne vem, ali je kriva kolumna ali zmaga naših hokejistov in njihova uvrstitev v četrtfinale ali Tinina zlata medalja. Ali pa morda to, da sem včeraj spet prejela veliko spodbudnih sporočilc, med njimi tudi od Mihe Hercoga, ki mi je sporočil, da me celo njegova partnerka, to je pevka Saša Lendero, rada bere. Kakorkoli, malodušje zadnjih dni se je danes razblinilo kot milni mehurček. Hvala vsem vam, ki ste mi vlili voljo in moč, da spet verjamem v tale blog. Da spet verjamem v to kar počnem. Da spet verjamem - vase.

Danes sem se odločila, da bom migala kar doma. Kot ste morda zasledili pred dnevi, mi je prijateljica Urša predstavila vadbe T25. Takrat zaradi anastezije, ki sem jo dobila pri zobozdravniku, nisem bila 100-odstotno pripravljena, sem se pa novega načina telovadbe zagrizeno lotila to popoldne. Ne pomnim, kdaj bi se doma tako preznojila. In to kljub temu, da sem večino časa delala lažjo različico tako imenovanih kardio vaj. Brez sramu priznam: dekle po imenu Tanya (na zaslonu skrajno desno) je danes postala moja nova najboljša virtualna prijateljica. :)

Do konca še: 323 dni, 323 nalog. Se beremo jutri.