50. dan: Srečna 26

Ko sem bila najstnica (okej, priznam, tudi zdaj se še kdaj pa kdaj zgodi), sem zelo rada reševala teste, ki so izračunali, kakšen tip človeka si - med drugim sem ugotovila, da sem zelo čustvena, manj ljubosumna in srednji "kontrol frik". Jih je pač luštno reševat. Če ne drugega, se smeješ razlagi ob koncu preizkusa, ko sešteješ točke in spektakularno izveš ... no ja, nič posebej novega.

Spomnim se, da sem nekoč reševala tudi test, ki naj bi izračunal, katera je moja srečna številka. Ne spomnim se rezultata, čeprav imam v nekem zaprašenem predalu v možganih morda shranjeno, da je bila petica. Ta mi je morda prišla prav, ko sem še hodila v šolo, sicer pa mi ni posebej veliko pomenila. Tudi na pravljično sedmico ali (ne)srečno trinajstico nimam kakšnih posebej usodnih spominov. 

No, danes pa sem jo vendarle našla. Svojo srečno številko namreč. In to je ... (ta-da-da-dam) ... 26! Razlaga: Rojena sem 26. avgusta in danes, 26. februarja, ko sem stara natanko 26 let in pol, je bila objavljena moja prva kolumna. Če pa tega vzorca ni zrisala usoda, pa tudi nič nočem. ;)

Seveda je cel današnji dan minil v znamenju kolumne. Že zjutraj sem si kupila svoj izvod časopisa, ki ga sicer zastonj dobim v uredništvu. A kadar mi kakšen članek res veliko pomeni, si časopis kupim, prispevek pa izstrižem in si ga shranim v posebno mapo. Kolumna se je tako pridružila mojemu sploh prvemu objavljenemu članku v Slovenskih novicah (z naslovom Charlie Sheen se je spet izmazal - saj to pove vse o tem, kje sem začela, kajne?) ;) in mojemu prvemu članku, ki je bil na naslovnici.

Noro vesela sem bila čestitk vseh vas (res hvala iz srca!), še posebej mi je srce pobožal objem in poljub stare mame, ki je - medtem ko je brala kolumno - potočila nekaj solz, da se je še meni nabral cmok v grlu. Noro vesela sem bila tudi ponujene roke sodelavke in urednice na portalu Slovenskenovice.si, ki je dala zeleno luč in objavila mojo kolumno (skupaj s povezavo do bloga) tudi na naši spletni strani. Ponosna sem do neba. Daša, hvala.

Skratka, vse je bilo kot iz škatlice. No, skoraj vse. Čestitke od osebe, ki sem jo najbolj pričakovala in sem si jo tudi najbolj želela, nisem dobila. A nisem si pustila, da bi me takšna stvar vrgla iz tira. Vsaj ne preveč.

Po fitnesu, kjer se je garderoba za nekaj minut prelevila v mojo kopalnico, sem odšla še v Medvode, kjer me je v (zdaj njegovi) Gostilni pri šefu pocrkljal sam Bine Volčič. Povabilo POP TV na poslovno kosilo je prišlo kot naročeno. Čeprav dogodek seveda še zdaleč ni bil organiziran zaradi mene, sem se pustila razvajati. Hrana je bila odlična, družba prav tako, naravnost uživala sem.

Zdajle sem že pošteno utrujena (zaradi živčnosti sem se zbudila že ob treh zjutraj), a nič ne de. Čaka me še najlepši del že tako lepega dneva: na uspeh bom nazdravila z mojimi najboljšimi prijateljicami, s katerimi se čez 15 minutk dobimo v našem priljubljenem lokalu.

Brez dvoma: 26 je zagotovo moja srečna številka! :)

Do konca še: 315 dni, 315 nalog. Se beremo jutri.