47. dan: Vrnitev v prihodnost

Današnji dan je bil otroško razigran. Na obisku smo imeli našo ljubko Evo, nečakinjo mojega fanta, ki je stara dobrih 15 mesecev. Plavolasa in modrooka deklica z angelskimi kodri mi je ukradla srce, ko je bila stara komaj tri dni. Takrat sem jo namreč prvič videla.

Otroke sem imela vedno rada, najbrž je bila tudi zato pedagoška fakulteta moja prva študijska izbira. Kot študentka sem skoraj dve leti delala v vrtcu, a prav tam je prišla streznitev. Ko sem se vprašala, ali bi čez 20, 30, 40 let še vedno imela vso tisto potrpljenje, ki ga pri delu z otroki res moraš imeti - in to v izobilju -, je bil odgovor jasen. V delu bržkone ne bi uživala, otroci pa si zaslužijo samo najboljše. To pomeni stoodstotno predanost v vsakem dnevu, v vsakem trenutku. Ko sem podvomila, da bi jim to lahko nudila skozi svojo celotno kariero, je padla odločitev, da bo treba poiskati drugo pot.

Ni mi žal, da sem se poklicno nehala ukvarjati s tem, so pa zato trenutki, ko lahko skrbim za Evo (ali mojega nečaka Gala, ki mu bom bržkone še tudi namenila kakšen zapis) toliko lepši. Najboljše se mi zdi, ker pri igri z njima preprosto pozabim ... Na vse. Takrat je pomembno samo to, kako se, recimo, oglaša plišasta kokoška ali kako se čisto običajen stol kar tako spremeni v boben. 

Sredi popoldanske igre - z Evo sva se na ves glas krohotali mačku na mojem telefonu (za poznavalce: aplikacija Talking Tom), ki je padel v luknjo in pri tem blazno smešno brcal v prazno - me je prešinilo: Kdaj sem izgubila to otroško brezskrbnost? In takoj za tem: Se sploh zavedam, da sem že v letih, ko bi tudi sama lahko postala mamica? Uf, biti ves čas odgovoren za takšno malo bitjece. Tega si, čisto po pravici, sploh ne predstavljam. Bržkone se ti vse postavi na glavo. To mora biti naporno in stresno in ... in čudovito.

Današnja nedelja je bila tako bolj ali manj posvečena Evi. Zato sem tudi izpustila večerno plavanje. Vsekakor nisem bila najbolj vestna, kar se treninga tiče, a tudi takšen dan pride. Izjemoma sem telovadila v nekoliko okrnjeni verziji - po njenem odhodu sem naredila šestdeset trebušnjakov. Tistih štirideset, ki mi jih je zmanjkalo do stotke, pa sem tako ali tako nadoknadila že čez dan. Ko sem trenirala trebušne mišice na najboljši možni način - s smehom.

Do konca še: 318 dni, 318 nalog. Se beremo jutri.