51. dan: Pojem "bluz"

Kriza. Kolikokrat ste v zadnjih letih slišali to besedo? Jaz vem. Prevečkrat. No, danes je doletela tudi mene. Ne finančna (ta me bo jutri, ko bom spet obiskala zobozdravnika), ampak motivacijska. In za to bi se morala pošteno za ušesa. Veste kaj me je spreletelo tam okrog šestih popoldne? Da ne bi danes delala nič! In da bi to potem jutri nadoknadila z dvojno dozo telovadbe. "Hej ti, kaj pa se greš?! Naslov tvojega spletnega dnevnika je 365 dni - 365 nezamujenih priložnosti. In vsak dan je nova priložnost. Vsak dan je dar, ki ga moraš izkoristiti!" me je opomnil tečen glasek v moji glavi. "Ja no ... Okej ... Kr neki!" je odgovoril drugi, ki se ga sicer še dobro spomnim iz svojih uporniških najstniških let.

Da se vrnem na začetek: že zbudila sem se utrujena. Pride pač takšno jutro. Delo v službi je potekalo normalno in ker je bil zunaj tako lep sonček, sem se odločila, da bom fitnes, kar sem imela v prvotnem načrtu, izpustila in ga zamenjala za tek po polju. A prej sem imela še nekaj opravkov. Včeraj smo se s puncami zmenile, kaj bomo za maškare (ne smem še razkriti, bo pa hudo dober!). :) Zato sem se domov peljala mimo BTC in zavila v trgovino po nekaj rekvizitov. Ki jih seveda nisem dobila. "Nič hudega, bomo že nekako zimprovizirale," sem se tolažila, ko sem zapuščala nakupovalno središče s smoothijem v roki (vsaj nekaj, za kar si danes zaslužim pohvalo). Še opazila nisem, da so se v tistih parih minutkah od nekod prikradli težki, sivi oblaki. Tek po polju je tako padel v vodo. Dobesedno.

Ko sem pridirjala domov, sem sicer razmišljala, da bi vseeno šla na zrak, seveda v anoraku, pa sem hitro našla izgovor: "Zagotovo je preveč blatno. Bom kar doma delala T25." Tako sem se prestavljala sem in tja, iz sobe v sobo. Vmes sem skočila k Jasmini, da sva uredili še nekaj detajlov na mojem blogu in ura je hitro pokazala šest popoldan.

Sledila so notranja nesoglasja, o katerih sem pisala. Trajalo je še skoraj dve uri, da sem se dejansko spravila nekaj naredit. In sem. Sto trebušnjakov. Ker sem danes potrebovala še posebno dozo motivacije, sem poskrbela za primerno glasbeno podlago. Spomnila sem se, kaj je "himna" mojega bloga in jo (spet) dala na repeat. Pomagalo je.

A na tole današnje bluzenje vseeno ne morem biti ravno ponosna. Zato - kazen mora biti vzgojna, pravijo - objavljam sledeče: jutri ob šestih (zjutraj!), torej še pred službo, se bom narisala na fitnesu. Popoldne tako ali tako ne bom mogla trenirati, saj bom pri zobozdravniku spet imela daljši poseg, kar pomeni anastezijo in počivanje.

Naporen petek bo torej. Tistim, ki boste imeli opravka z mano in bom morda malce tečna, se že vnaprej opravičujem. ;)

Do konca še: 314 dni, 314 nalog. Se beremo jutri.