Ko sem pred kratkim tolažila prijateljico, ki si ji je v nekem trenutku sesul svet, sem zaslišala, da sem izustila: "Boš videla, vse mine, tudi to bo." Takoj sem se spomnila svojih občutkov ob teh besedah, zato sem hitro pristavila: "Vem, da zdajle to ne pomaga, ampak je res. Življenje se bo obrnilo, vedno se obrne." Po njenem izrazu na obrazu sem ugotovila, da mi ne verjame preveč. Povsem razumem.Na to sem se spomnila danes popoldan, ko sem preživljala čudovito nedeljo v krogu družine. Po mamini smrti sem se preselila k njenim staršem, torej k stari mami in staremu atu. Poleg njiju na istem naslovu živita še oba moja strica s svojima družinama. Pod isto streho (sicer je to hiša s prizidkom) nas živi devet in tako nam ob skupnih kosilih res ni nikoli dolgčas. Danes, ko smo praznovali rojstni dan naše Nevenke (stričeve žene), je bilo še posebej bučno.
Ker so prišli tudi njeni starši ter brat z družino in seveda moja "slabša" polovica, nas je bilo toliko, da smo se iz kuhinje prestavili kar v kletne prostore, kjer imamo za takšne priložnosti preurejeno garažo. Sploh ne vem, kaj točno smo imeli, da je bratranec v nekem trenutku prinesel mini disko kroglo. Postavil jo je na primež, ki je pritrjen na veliko delovno mizo. Prižgali smo radio pa je edini program, ki nam je tam spodaj sploh lovil, predvajal - poročila. Nasmejala sem se do solz.Naenkrat me je prešinilo, kako neznansko sem lahko hvaležna za vse, kar imam. Mami mi je zapustila največ, kar mi je lahko: svojo družino.
Da se je dan zaključil kar najlepše, so poskrbeli še prijateljici, s katerima sem si privoščila večerno plavanje, in Pero Mišica s prvo slovensko olimpijsko medaljo v Sočiju! :) Če človek zna uživati v majhnih stvareh, je razlogov za veselje več kot dovolj. Vsak dan.
Do konca še: 332 dni, 332 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar