44. dan: Začaran krog

Pravijo, da se težave rešuje tako, da se sooči z njimi. Zato sem se odločila, da svoj današnji dan prilagodim temu, da grem prvič plavat v Tivoli. To kopališče me je - še preden sem sploh uspela priti do tja - spravilo v jok. No, pravzaprav bazen ni ničesar kriv, je bil pa povod za moje včerajšnje solze.

Danes sem, ko na vse skupaj gledam nekoliko z distance, kar huda sama nase, ker me iz tira še vedno uspe vržti takšna malenkost. "A si bolje?" me je, ko se priša v službo, prijazno vprašala sodelvaka. "Če ti povem po pravici, je bila moja prva misel - ko sem videla, da si objokana - to, da se je kaj zgodilo tvojim domačim ..." mi je dejala. In res! V življenju je toliko veliko, veliko, veliko večjih skrbi kot pa je to, da namesto "Odgovori" klikneš "Odgovori vsem".

V zadnjih letih sem doživela kar nekaj viharjev, zaradi katerih sem, v to verjamem, zrasla kot oseba. In čeprav, se mi zdi, sem močno popravila svoj kompas, kaj je v resnici pomembno in kaj ne, se še vedno zgodi, da se obremenjujem po nepotrebnem. A tudi takšna pač sem. Ne vem, ali je kriv značaj ali astrološko znamenje ali pa preprosto to, da sem ženska.

Včasih me misli zanesejo v moje otroštvo. Toži se mi po tisti brezskrbnosti, ki je nikoli več ne bo. In misel na to me navdaja s strahom. A takšno je življenje odraslega človeka. Vseskozi nas nekaj preganja. Urediš eno stvar, že je na vrsti druga. 

Recimo: letos sem si med drugim zadala, da je skrajni čas za obisk zobozdravnika, ki se ga bojim že od malega. Zato sem dala na stran kar nekaj evrčkov in to kljub temu, da si vsak mesec trgam od plače in prispevam debelih sto evrov v našo zdravstveno blagajno. Da o dodatnem zdravstvenem zavarovanju sploh ne govorim. A odločila sem se, da bom samoplačnik. Zobozdravniki na koncesijo, ki jim zaradi odnosa v preteklosti tako ali tako ne zaupam preveč, so me namreč vsi po vrsti odklanjali z besedami: "Pri nas je čakalna doba vsaj eno leto." Do takrat pa bi si itak že trikrat premislila, da bi sploh sedla na zobozdravniški stol. V tej naši čudni deželici, ki jo sicer ljubim iz vsega srca, je pač tako.

Ponosna, da sem se kljub precejšnjemu finančnemu zalogaju - ki bi ga sicer z veliko večjim veseljem izkoristila za kakšno potovanje - spravila k zobozdravniku, so me zdaj že treščili po glavi novi stroški. Avto. Moram sploh razlagati? O bencinu in sprotnih zadevah raje ne bom izgubljala besed, danes me je čakal servis. Pa bo spet šel stotak ali dva.

A nimaš kaj, takšno je življenje - odraslih.

Do konca še: 321 dni, 321 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Fotko iz rekreacije pripnem zvečer, čeprav bom pozna (zato tudi blog objavljam že zdaj), ker greva potem s sodelavko še na predpremiero filma Panika. Naslov nekako sovpada s telim blogom, a ne? :) Sem se pa danes po svoje že rekreirala - preden sem avto peljala na servis, sem namreč imela čistilno akcijo. In pri tem, si mislim, pokurila kar nekaj kalorij. ;)