1. Dan se ni začel posebej obetavno. Naše službeno parkirišče (in to plačljivo!) je že nekaj dni tako zanič spluženo, da se najprej pol ure ukvarjaš s tem, kam bi parkiral avto (beri: v kateri kup zaledenelega snega bi zaril svojega jeklenega konjička in pri tem storil čim manjšo škodo). Pa sem se odločila za enega, ki je izgledal še kolikor toliko normalno. Pravim, izgledal. Kupov resda ni bilo, so bila pa zato tla tako zaledenela, da sem, ko sem jih pogledala od blizu, v njih skorajda videla svojo zrcalno podobo. In zakaj sem si tla sploh pogledala od blizu? Zato, ker v nekem trenutku avto ni več hotel ne naprej, ne nazaj. Še dobro, da sem imela v prtljažniku pohodne palice, s katerimi sem nekoliko razbila ledeno površino. Poskusim še enkrat: najprej vzvratno in gas - nič, nato v prvo in gas - še vedno nič! Hvalabogu, je v tistem mimo prišel prijazen fant, ki se je ponudil, da mi porine avto. Če tole bereš ali boš kdaj bral - hvala! Brez tebe bi verjetno še zdajle brezupno prestavljala iz vzvratne v prvo in spet nazaj.
2. Dan se ni niti nadaljeval posebej obetavno. Se še spomnite izgubljenega ključka v fitnesu? Objavljam žalostno vest: omarica 69 bo za večno (ali vsaj dokler ne naredijo novega ključka) ostala zapečatena. Tudi čistilka namreč ni imela sreče. Še bolj kot jaz je danes tako hujšala moja denarnica. Ko sem plačala 20 evrov, sem si v mislih točno predstavljala, kaj bi dobila za ta denar. Tri kino vstopnice (za sestrici in zame). Ali večerjo z dragim v kitajski. Ali za debelo uro razvajanja pri moji kozmetičarki. A ni ta občutek grozen? Isto oziroma še hujše me preveva, ko plačujem položnice. Par klikov v spletni banki in denar izpuhti. Kar vidim, kako izpuhti. Številke se zamenjajo še hitreje, kot se štejejo vrtljaji na moji novi "digitalni" kolebnici. Katastrofa!
Še vedno brez pravega navdiha sem se odzvala povabilu prijateljice, da greva na dolg sprehod, čeprav sem se že eno uro potila v fitnesu. V njeni družbi pogovor vedno steče in po njem se vselej počutim bolje. Pa sva šli. Velik krog okoli Kamnika. "Imaš pa lepe škornje," je enkrat vmes priletelo iz njenih ust. "A teli? Uf, teli so pa res že stari. Kupila mi jih je še mami, pa že nje skoraj pet let ni!" sem ji avtomatsko odgovorila. V tistem, ko sem zaslišala svoje besede, me je zaskelelo. A je bolečina hitro popustila. Končno se mi dogaja tisto, kar bi se mi moralo že po nekaj mesecih po njeni smrti: čisto vsakdanje stvari me spomnijo nanjo! Zaradi vsega drugega, kar se je dogajalo ob in po njeni smrti, za žalovanje v pravem pomenu besede sploh nisem imela časa. In vesela sem, da je zdaj vendarle napočil trenutek za to. "Pa so res lepi," sem rekla bolj sama zase. In nikoli več ne bom o njih govorila, da so stari. Zame so neprecenljivi. Le da sem se tega zavedla šele danes.Dan (in morda tudi tale zapis) je tako vendarle dobil smisel.
Do konca še: 337 dni, 337 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar