Današnji dan je precej trapast. Vsaj če sodim po njegovi prvi polovici. Zdajle, ko sem začela pisati te vrstice, je ura namreč nekaj minut čez poldan. Mimogrede, tole pišem prek telefona, ker nam spet nagaja elektrika. Pol hiše jo ima, pol ne in po Murphyjevem zakonu so računalniški kabel in vsi priključki vtaknjeni ravno v tisto vtičnico, ki ne dela. Objavljeno bo, ko pridem do signala.
A če se vrnem na začetek: budilka mi je zvonila ob pol sedmih zjutraj. Glede na to, da je danes sobota in še kulturni praznik (ki je dela odrešil vsaj tiste, ki moramo v službo tudi med vikendom), precej nenavadno, kajne? A vendar sem se potrudila in se vsa zalimana skobacala iz postelje. S prijateljico sva se po vikendu v Moravskih toplicah namreč odločili, da bo plavanje redno na najinem urniku.
Tako sem ob sedmih pridirjala na parkirišče pred pokritim bazenom. Lidija me je že čakala tam z nič kaj obetajočim izrazom na obrazu. "Tole ne izgleda ravno odprto, vse luči so pogasnjene," je rekla. Nekaj časa sva še zmedeno tavali okrog poslopja, na kar naju je končno razsvetlila gospa, na katero sva slučajno naleteli: "Morda pa ne delajo, ker je praznik!" Obe sva se le prijeli za glavo.
Da nisva vstali zaman, sva se odločili, da greva vsaj na kavo. Naročila sem belo, z vročim mlekom, brez pene. Skratka, takšno kot vedno. Vsrkala sem vonj prve jutranje kave, ki je ena mojih najljubših dišav. Zadovoljno sem se nasmehnila in z rokami zaobjela toplo skodelico. V tistem pa mi kapne - zobozdravnik mi je naročil, da dva dni ne smem uživati nič vroče hrane in pijače. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si naročila (in plačala) še eno. Z mrzlim mlekom.
Ko sem prišla domov, sem se odločila, da bom dnevno normo telovadbe namesto s plavanjem izpolnila s kolebnico. A imajo pri fantu v kleti tako nizek strop, da sem hitro ugotovila, da to ne bo šlo. Edina alternativa je tako bila moja lila blazina in trebušnjaki. Danes spet sto.
Ker imamo popoldne družinsko kosilo (po fantovi strani), me je že nekoliko priganjal čas. Hitro sem šla pod tuš. Ravno sem si umila glavo in hotela prižgati fen, ko je - zmanjkalo elektrike. "Pa kako, a ni župan iz Italije pripeljal 13 agregatov?" sem v šali rekla mojemu dragemu, ki se je prav tako motovilil po kopalnici. "Pa kaj je s tabo, to so peljali v Postojno, ne pa v Kamnik," je odvrnil. "Ne?! Če je bilo še po radiu, da je šel Šarec lastnoročno v akcijo, da nam je 'zrihtal' agregate!" sem bila tečna nazaj. "Ja, okej, si zoprna. Pa tudi če jih je, so jih peljali na Černivec, ne pa v Mekinje!" Priznam, da se tukaj moje znanje o elektriki in agregatih konča, pa sem vseeno zasikala: "Joj, si pameten! Verjetno obstajajo tudi kakšni drugačni kot samo hišni agregati. Dvomim, da bi jih Šarec ekstra naročil iz Italije za to, da bi z njimi oskrbel samo 13 gospodinjstev!" Čeprav sem to zadnje rekla povsem na blef, sem zaloputnila z vrati, kot bi bila popolnoma prepričana v svoj prav. Kot da sem ravno včeraj doktorirala iz elektrotehnike.
Po nekaj sekundah mi je postalo žal: spet se pričkava zaradi navadnih traparij. A ni škoda? Zato sem se šla opravičit. Pa še vedno ne vem, kdo je imel prav. Pravzaprav ni zares pomembno. Vsaj ne življenjsko pomembno. ;) Tako ali tako pa opravičilo ne pomeni vedno, da si se motil. Pomeni le, da ti je več do prijateljstva kot do lastnega ega.
Do konca še: 333 dni, 333 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar