1. Bralka Gordana je pod opis mamine smrti zapisala: "Maja, dala si mi mislit ... Grem poklicat mami." S tem me je neznansko razveselila, saj je povsem zadela bistvo moje včerajšnje objave. Ne gre zato, da bi rada pomilovala svojo bolečino ali da bi si želela, da jo pomilujete vi. Gre preprosto zato, da sem z nazornim prikazom dogajanja želela povedati, da je življenje včasih nesramno kruto. Ko sem jaz, recimo, svoji mami izrekla zadnje besede, se mi niti sanjalo ni, da so zadnje. Nikoli ni bolehala, potem pa jo je tisto noč izdalo srce. Brez opozorila. Življenje je kratko - danes smo, jutri nas ni. In ljudje se res premalokrat zavedamo, kako dragoceni so naši najbližji. Kako hitro se lahko vse spremeni in ko se, je lahko že prepozno. Zato ne čakajte na "poseben" trenutek, da ljudem, ki jih imate radi, to poveste in pokažete. Storite to danes.
2. Bralka in prijateljica Teja me je prijazno opomnila, naj se mami nikar ne spominjam po teh zadnjih trenutkih, temveč po vsem lepem, kar sva skupaj doživeli. Res je, Teja. A kar sem ti pojansila že včeraj, bi rada delila tudi z ostalimi bralci: Proces žalovanja je pri vsakem drugačen. Mislim, da tu ni pravega ali napačnega načina. Vsak se na bolečino odzove po svoje. Pri meni je minilo pet let pa vem, da še nisem tam, da bi se jo lahko spominjala samo in edino z nasmehom. Tudi solze so še vedno prisotne in verjetno bodo še nekaj časa. Morda vedno. Se mi je pa pred dnevi zgodilo, da so me na mami spomnili - moji škornji. In, kot sem zapisala že takrat, me to, da sem prišla do točke, da me na njo spominjajo povsem običajne, vsakdanje stvari, navdaja z olajšanjem. In upanjem, ker vem, da delam majhne, a pomembne korake naprej. Nikoli nisem marala tistih žalnih fotografij, ki so v mrliških vežicah. Zato imam v svoji sobi mamino fotografijo v živo rumeni oblekici, ki me spominja na to, kdo in kaj je bila. In še vedno je. Moje sonce.
3. Bralka Urša je zapisala, da do včeraj ni razumela, zakaj pišem vse to (in najbrž tudi zakaj vse to delim z javnostjo). A da je zdaj dojela: s pisanjem čistim vso bolečino, ki se je nabirala v meni zadnjih nekaj let. In si tako delam prostor za vse lepo, kar prihaja. To je moj način, moja pot. Ki zagotovo ne more ustrezati vsem. Verjamem, da mora vsak najti svoj ventil, prek katerega lahko da iz sebe vse negativno. Gibanje sem izbrala, ker z njim zdravim telo. Pisanje pa, ker z njim zdravim dušo. In ker res osvobaja, kot je tistega dne zapisala Tina Maze. :)
Danes sem se odločila za vadbo T25. Ker sem jo lahko opravila kar doma. Po psihično in čustveno napornem dnevu nisem najboljša družba. Človek se ob vseh teh emocijah izprazni in takrat je težko komunicirati s komerkoli. Celo s svojimi najbližjimi. A verjamem, da grem v nov dan še močnejša.Hvala vsem trem puncam, da sem prek vas lahko pojasnila nekatere stvari tudi ostalim, ki me spremljate in spodbujate. In hvala vsem za to. Ker ste z mano. Del moje osvoboditve. Del moje zgodbe.
Do konca še: 319 dni, 319 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar