52. dan: Plan C

"Obljuba dela dolg," sem morala kar nekajkrat ponoviti v svoji glavi, ko mi je danes nekaj minut pred peto zjutraj zvonila budilka. A prav zaveza prek včerajšnjega bloga me je gnala, da sem bila nekaj minut čez šesto pred vrati Cube Fitnessa. Očitno nisem izgledala najbolj sveže, saj me je fant v recepciji namesto z dobro jutro pozdravil z dober večer. In se pri tem simpatično nasmihal.

Približno uro kasneje je bilo moje počutje že mnogo boljše. V telovadnici je bilo pravzaprav najtežje prvih pet minut. Potem je telo končno dojelo, da sem ga danes pač vrgla iz postelje zelo zelo zgodaj in ja, točno in samo zato, da sem ga gnala migat. V nekem trenutku se je celo nehalo kujati in ko sem iz tekaške steze opazovala sončni vzhod, sem se počutila skoraj zmagoslavno.

Potem pa prav nič več v današnjem dnevu ni šlo po načrtu. V službi je bilo naporno, dela pa čez glavo. Že sredi dopoldneva mi je postalo jasno, da niti slučajno ne bom uspela oddati vseh člankov tako zgodaj, da bi bila ob dveh lahko že pri zobozdravniku. "Okej, Maja, misli, misli ... Naredi plan B: oddaj vse članke za jutrišnjo izdajo, potem pojdi k zobozdravniku, nato pa se vrni v službo in naredi še vse, kar ti je ostalo za nedeljski in ponedeljkov časopis." Okoli enih sem se sprijaznila, da je tudi ta načrt padel v vodo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da skreiram še plan C: Pokliči zobozdravnika, se mu opraviči in se dogovori za nov termin v naslednjem tednu.

Okoli četrte sem se odpravila proti domu. Seveda sem padla v prometni zamašek in večino svoje poti prevozila v prvi in drugi prestavi (vsaj tako se mi je zdelo). Ko sem le parkirala pred domačo hišo, me je sonce prav prijazno vabilo, naj si privoščim vsaj sprehod. A oči so se kar same od sebe zapirale in ni minilo 15 minut, ko sem padla v posteljo - in zaspala.

Pred nekaj minutkami me je zbudil vonj po kavi. Prav trapasto in histerično sem pogledala na uro, misleč da je jutro in da zamujam. Kamorkoli že. A v resnici mi je ata skuhal kavo, ker je vedel, da grem zvečer še ven. "Na, da te ne bo čisto zmanjkalo," je bil prijazen.

Ob 22. uri je v Orto baru namreč premierna predstavitev novega videospota skupine Hulahoop. Ena od mojih najboljših prijateljic, Monika, je na tem projektu delala dva meseca. Dneve in noči. In ker vem, kako ona podpira mene, mi niti na misel na pride, da bi dogodek izpustila. Okej, bom bolj iskrena: na misel mi je že prišlo, ampak sem se hitro streznila. Prijateljev se ne pušča na cedilu! Sploh pa ne tako nadarjenih in zavzetih in nadarjenih in pridnih kot je Monika. A sem že povedala, da je nadarjena? Tako ali tako pa vem, da je ista fora kot pri fitnesu: samo spravit se je težko, potem je pa itak luštno! :)

Do konca še: 313 dni, 313 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Če se nimate kam dati, lepo vabljeni v Orto bar, vstop prost. Videospot hulahoopovcev pa že jutri objavim tudi na tem spletnem mestu.