Že nekaj časa sem članica sindikata v društvu novinarjev Slovenije in v moji matični časopisni hiši, torej na Delu. Včeraj sem dobila njihov mail, da lahko koristimo bazen v Tivoliju. Tega sem bila zelo vesela, ker mi je zaradi bloga vsaka možnost rekreacije trenutno pisana na kožo. Ker nisem razumela, kako oziroma kje se lahko prijavim na plavanje, sem pač vprašala - ker, kot pravijo, vprašati ni greh. A namesto, da bi se o tem pozanimala le pri pošiljatelju maila, sem ponesreči kliknila "Odgovori vsem". In tako sem svoje veselje zaradi brezplačnega plavanja, ki mi bo še nekoliko olajšalo načrt, da se vsakodnevno gibam, delila z vsemi zaposlenimi v naši hiši, torej z več kot 200 ljudmi.
Da sem to storila, sploh nisem vedela. Do danes zjutraj, ko sem jih zaradi tega hitro "pokasirala". Par pikantnih izjav, namreč. "Majči, ti pa presenečaš. Da pošlješ celi bajti mail o tem, da pišeš blog. A zdaj, ko bo iz tega ratala kolumna, moramo pa vsi vedeti za to?" me je špiknil eden od sodelavcev. Verjetno se me ne bi tako dotaknilo, če tega ne bi rekel prav on, do katerega čutim veliko spoštovanja, ker je zelo razgledan in je - vsaj v novinarskem smislu - moj vzornik. Počutila sem se bedno na kvadrat: prvič zato, ker sem storila napako in poslala pošto vsem, drugič pa zato, ker sem sporočilo očitno napisala tako, da so ga sodelavci vzeli kot hvalisanje.
V tistem trenutku mi je to tako zbilo moralo, da sem se morala umakniti iz redakcije, ker sem bila na robu solz. Sodelavka, ki je to opazila, je hitro prišla za mano. "Pa daj, ne sekiraj se, to pa res ni nič takšnega, ljudje počnemo še veliko večje neumnosti," mi je prigovarjala. "Saj ima prav, kaj pa mislim, da sem ... zaradi ene butaste kolumne," sem ihtela kot kakšen majhen otrok. Po dobrih desetih minutah sem se nekako vrnila za računalnik, čeprav me je bilo sram do neba.
Težko sem delala in ko sem končno oddala vse, kar je bilo treba, sem se z drugo sodelavko odpravila na fitnes. Na poti do tja sem ji razložila, kaj se je zgodilo. "Maja, pretiravaš. Saj se je samo pohecal, to pa res ni nič takšnega," me je hitro postavila na realna tla. In morala sem ji priznati, da ima prav. Včasih smo ljudje pač preveč občutljivi. Vsaj pri stvareh, ki nam veliko pomenijo. "Hej, saj nisi središče vesolja, da bi se vsi ukvarjali s tabo in s tem, kaj počneš!" sem opomnila svoj ego. Ego, ki zna včasih zelo boleti.
V tistem sem se spomnila tudi atijevih besed izpred nekaj dni, ko sem mu končno pokazala svoj blog: "Podpiram te, a obenem se moraš zavedati, da si na ta način zelo ranljiva. Vsi bodo vedeli, kaj se dogaja s teboj in zagotovo se bo zgodilo, da boš morala zaradi tega prenesti marsikaj na svoj račun." Njegove besede so se izkazale skoraj za preroške.Moram pa danes zapisati še nekaj: po vsem tem sem skoraj bolestno potrebovala prijazen obraz. In ga tudi dočakala. Fant, ki dela na recepciji v Cube Fitnessu, je vedno tako dobrovoljen, da človeku, hočeš-nočeš, polepša dan. Ne vem, kako ti je ime, ampak - če slučajno tole bereš - hvala. :)
Do konca še: 322 dni, 322 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar