34. dan: Panika

Takšnega ponedeljka pa že dolgo ne! Namenoma blog objavljam nekoliko kasneje, ker sem morala najprej vsaj malo ohladiti glavo. Tako sem si po uri vadbe v fitnesu privoščila še dolg sprehod s prijateljico. To mi ob stresnih dnevih očitno prihaja že v navado.

Skoraj nič drugega v današnjem dnevu pa ni bilo navadnega. Se še spomnite drugega dne, ko sem modrovala o tem, da niti slučajno ne vem, v kaj se spuščam? In še kako prav sem imela!

Ne pravim, da je vse, kar se dogaja, slabo. Nasprotno - prav dobro je. Celo odlično. A ljudje smo pač takšni, da nas je novosti v življenju strah. To velja tudi zame. Če bi rekla, da se še zdajle ne stresem, ko pomislim, kako pomembne dogovore za moje življenje sem danes sklenila, bi lagala.

Delno vam že lahko razkrijem, za kaj gre: po spletu nekih dogodkov in pogovorov so moj blog opazili tudi v našem uredništvu, torej na Slovenskih novicah. Vsaka služba ima pluse in minuse. Eden večjih plusov pri moji je ta, da imam občutek, da kot članica kolektiva lahko rastem. Na osebni in profesionalni ravni. To se je spet izkazalo danes, ko sem se na sestanku s šefom dogovorila, da bo moj blog (sicer v precej preoblečeni različici, izhajal bo kot kolumna enkrat tedensko) kmalu na voljo tudi bralcem Slovenskih novic.

Vsak, ki je kdaj delal na časopisu - pa četudi na lokalni ravni (moj prvi objavljeni članek je bila neka reportaža s skavtskega dogodka v komendski Aplenci) - ve, da je poseben občutek, ko svoje besede vidiš natisnjene na papir. Sama še vedno vsak dan pogledam, kako moj članek izgleda po tem, ko gre skozi celoten proces od pisanja besedila in lektorata do tehničnega urednika in tiska. Zaradi tega občutka rada delam na časopisu. Zaradi tega občutka vem, da sem našla svoj poklic v življenju.

Da bo objavljeno nekaj tako osebnega, tako mojega, si štejem v veliko čast. A hkrati je to ogromna odgovornost. In toliko stvari potegne za sabo. Ko sem razmišljala o tem slednjem, me je zajela panika: Si res to želim? Dnevnik na internetu, okej, ampak kolumna v časopisu!? In spet tisto znano: Se sploh zavedam, v kaj se spuščam? Tudi tokrat je bil odgovor jasen: Seveda, da - ne! Pa se s tem delovni dan sploh še ni končal. Po sestanku s šefom sem odhitela še na enega v neko drugo podjetje. O tem kaj več povem kmalu.
 
"Lidija, jaz ne vem ... Tega nisem pričakovala ... Ko sem odpirala blog ... Ne vem, ali je to res tisto, kar sem iskala ..." Takole sem flancala prijateljici na sprehodu. Z zelo razumevajočim izrazom, a vendarle odločno, me je hitro postavila na realna tla: "Maja, želela si spremembe. Prav klicala si po spremembah. In zdaj se ti dogajajo! Nehaj paničariti, ampak sprejmi. Samo sprejmi." 

Z nekaj kratkimi stavki me je uspela umiriti. In na to se bom spomnila vsakič, ko me bo spet zajela panika.

Do konca še: 331 dni, 331 nalog. Se beremo jutri.