31. dan: Sladoled za pridnost

Če vam povem, da se mi je dan začel na stolu v zobozdravstveni ambulanti, vam je najbrž že precej jasno. Ne, današnjega jutra se nisem prav nič veselila. Pa čeprav, kot sem vam že povedala, je dr. Matjaž pravi balzam za mojo dušo po vseh tistih zobarskih zmajih, ki sem jih srečevala v svojem otroštvu in rani mladosti. Kasneje pa zobozdravstene ordinacije tako ali tako nisem več videla od blizu. Do zdaj.

Ob 9.00 se je začelo. Vsa zakrčena sem čakala na najhujše. On pa je še kar vztrajal: "Samo tale anestezija bo malce neprijetna, potem pa bolečine ne boste več čutili." Verjela sem mu - popolnoma nič, kar se mi je verjetno videlo že na daleč. "Ja, lahko si daste slušalke v ušesa, da vas škripanje in cviljenje aparatur ne bo motilo," je rekel po nekaj minutah, ko je injekcija prijela in je bilo torej vse pripravljeno za akcijo. Ustnice so bile mravljinčaste in v nekem trenutku sem se ustrašila, da mi je obraz tako zatekel, da se mi bo vsak čas razpočil. "Ne, ne, nič vam ni zateklo, samo občutek je tak," me je mirila prijazna sestra.

Nato pa sem - sicer še vedno vsa trda od strahu - ugotovila, da dejansko ne boli. Sploh! Ne morem reči, da sem tisto debelo uro neznansko uživala, a prehudo ni bilo. Tako ali tako pa me je sredi posega prešinilo, da sem včeraj plačevala položnice prek spletne banke. Zakaj je to pomembno? Ker nisem bila prepričana, da sem bančno kartico pospravila nazaj v denarnico. Tudi če bi me kaj zabolelo, sploh ne bi opazila, ker sem se od tistega trenutka dalje osredotočala samo na to, kaj mu bom rekla, če kartice nimam s seboj, za gotovino sem bila namreč prepričana, da je nimam dovolj.
 
Dr. Matjaž me je med posegom kdaj pa kdaj nežno potrepljal po rami, kot bi hotel reči, vse bo okej. "Ja, ja, ampak ti ne veš, da ti morda ne bom mogla plačati," sem sama pri sebi paničarila. "Prav super ste. Res škoda, da so vam vcepili ta strah samo zato, ker vam nikoli niso hoteli dati anestezije," mi je ob koncu posega še enkrat popihal na dušo. Mene pa je kar vrglo iz stola. Planila sem k torbici, odprla denarnico in ... od olajšanja zavzdihnila. Hvalabogu, je kartica pridno čakala v svojem žepku.

Šele zatem mi je kapnilo, da je vsega konec, da je poseg za mano - in to uspešno! "Ha, morda bom dobila še štampiljko za pridnost!" sem v hecu pomislila. Zobozdravnik pa kot bi me slišal: "Popoldne pa pojdite na kakšen sladoled, da boste malce hladili rano." Super, a lahko dobim na recept? Nasmehnil se je, nato pa pomenljivo dodal: "Pa danes brez pretiranega gibanja. To ne pomeni, da morate biti obvezno samo v postelji. Kakšen sprehod že, kaj več pa ne, okej?"

Okej, dr. Matjaž. Združila sem prijetno s koristnim in šla na sprehod - danes kar sama - iz Mekinj do centra Kamnika. V Toscano na najboljši sladoled v mestu. Tudi pozimi.

Do konca še: 334 dni, 334 nalog. Se beremo jutri.