V življenju sem si očitala že marsikaj. Nazadnje, recimo, danes zjutraj, ko sem polila kavo čez neke pomembne papirje. "Pa kaj, a ne moreš tega sproti zlagati v mapice in nato vse skupaj dati v predal?!" sem bila jezna sama nase. Papirji so se na radiatorju hitro posušili, a kavni madež je ostal, kot da me hoče za večno opominjati na mojo nerodnost. "Pa dobro, bom pač naredila kopijo ali pa prosila, da mi pošljejo nov izvod," sem se potolažila že do poldneva. Ko bi le bilo tako preprosto tudi pri madežih drugačne sorte ...
V življenju sem izgubila že kar nekaj oseb. Seveda je bila najbolj tragična smrt mami, a to še zdaleč ni bila edina izguba, ki sem jo doživela. Nekatere ljudi pozabiš lažje, drugi ostanejo v tvojem srcu - morda za vedno. Če človek umre, na to nimaš vpliva, zato si se s tem prisiljen sprijazniti. Kar seveda ni lahko in traja. Več let, celo več desetletij. A kadar izgubiš ljubezen partnerja ali kadar se spreš z res dragim prijateljem ali s kom iz svoje družine, je proces prebolevanja povsem drugačen. Ker te nekje v notranjosti še vedno razžira - upanje, da bi bilo lahko drugače. To upanje, ki naj bi bila tako pomembna vrednota, ki jo vsi tako poveličujejo. Pa si tega ne zasluži. Vsaj ne v tem primeru.
Kaj bi bilo, če bi bilo? Vprašanje, na katerega nikoli, ampak res nikoli ne moreš dobiti odgovora. In to me navdaja z žalostjo. Včasih si očitam, da sem kriva sama, da je tako, čeprav se potem vedno opomnim, da sta za vsak odnos - ki je ali pa ga ni - potrebna dva. Dva morata biti za to, da se zgodba bodisi nadaljuje bodisi konča. Tudi na to konec koncev nimaš vpliva. Svoj del lahko prispevaš, na drugo polovico pa lahko samo čakaš in upaš, da jo boš dobil. Ali vsaj tretjino. In to velja za vse odnose - do (bivšega) partnerja ali prijatelja ali družinskega člana. Do vseh, ki so nam - in so nam ostali - ljubi.
"Veš kaj, mislim, da v resnici ni dobro za človeka, da ima preveč rad. Ni zdravo," mi je danes rekla prijateljica, ko sva hodili s Starega gradu. Mimogrede, pot po gozdu je še vedno neprehodna, zato sva jo ubrale kar po cesti. "Potem rataš preveč cucek," je dodala s kislim nasmeškom. Bojim se, da ima prav.
Ve, tako kot vem jaz. Ker sva to obe že izkusili. To nepopisno predanost nekomu. Ki je po možnosti le ideal v glavi. A tako pač je: če se z nekom, ki ti v življenju res veliko pomeni, razideš v trenutku, ko do njega gojiš še ogromno čustev, se boš verjetno zataknil v tistem občutku in boš težko šel dalje. Če ljubezen ali prijateljstvo zbledi že prej, je najbrž lažje. V nasprotnem primeru pa ostaja le vprašanje, morda celo očitek: bi lahko bilo drugače?
Bivši ljudje so kot papirji, politi s kavo. Spomin na njih se lahko posuši, a madež ostane za vedno. Na žalost pa se ljubezni in prijateljstva ne da na novo natisniti. Lahko samo prosiš boga, da ti pošlje nov izvod. In upaš dneve in tedne in meseca in leta. Upaš na to, da te bo nekoč uslišal.
Do konca še: 317 dni, 317 nalog. Se beremo jutri.
drži kot pribito: "Veš kaj, mislim, da v resnici ni dobro za človeka, da ima preveč rad. Ni zdravo," "Potem rataš preveč cucek," je dodala s kislim nasmeškom. -> in potem to pridno izkoriščajo, ker vedo, da lahko.
OdgovoriIzbriši