297. dan: Tišina

Okoli prvega novembra imam precej mešane občutke. Ker menim, da se svojih najdražjih, ki jih ni več med nami, spominjamo skozi celo leto in ne nujno na grobu. Včasih me mami obišče čisto tako, nazadnje, recimo, ko sem pekla orehovo rulado. Težko razložim občutek, preprosto vem, da je tam. Morda me tisti, ki ste doživeli kakšno podobno izgubo, razumete.

Po drugi strani se mi zdi prav in lepo, da pokojnim namenimo dan, ko se jih spominjamo skupaj. Množično stanje ob grobovih mi sicer ni blizu, takrat, se mi zdi, se ljudje v mislih posvečamo marsičemu drugemu, še najmanj pa tistim, zaradi katerih smo sploh tam. Tudi tisti rek, da dame pridejo le pokazat svoje nove plašče, ni iz trte zvit. Mi je pa všeč, ker bom jutri spet videla svojo najožjo družino in da bomo skupaj prižgali svečko v njen spomin. Njena smrt nas je naučila, da bolečina povezuje. Celo bolj kot karkoli drugega.

Sama pa se na mamičin grob vedno odpravim že na predvečer praznika, po možnosti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ujamem vsaj nekaj tišine. Ker le v tišini svojih misli jo najdem. Le takrat jo začutim. Hrup, ki naslednje popoldne zaobjame pokopališča, me nervira in moti.

Danes sem jo prosila, naj malo pogleda na svojo punčko, ki zadnje čase vsa izgubljena tava po tem čudnem svetu. Povedala sem ji, kako jo potrebujem, kako grozno jo pogrešam. Ne vem, ali me je slišala. Vem pa, da bi si želela, da se čimpreje spravim k sebi in najdem svoj notranji mir. Obljubila sem ji, da se bom (bolj) potrudila. Zanjo. Zame.

Do konca še: 68 dni, 69 nalog. Se beremo jutri.