... bo čez deset let. "In takrat se boš ukvarjala s tistim, kar bo takrat. Zdaj je pa zdaj. In zdaj moraš uživati v tem, kar imaš. Če bodo nastopile težave, jih boš reševala sproti. Ne muči se že vnaprej, še preden je sploh karkoli narobe. Razumeš?" mi je prejle rekla Urša. Po družinskem kosilu sem si privoščila nekaj treninga, potem pa še pozno-popoldanski čaj in klepetek z njo, ki mi je dal misliti.
Ljudje preveč živimo v preteklosti. S seboj nosimo slabe izkušnje in strahove, ki smo jih pridelali z njimi. Vsak izhaja iz svoje bolečine in se boji na svoj način. Potem se to v odnosih odraža na vse mogoče načine. In preden drug drugemo priznamo, zakaj se tako čudno obnašamo, je lahko že prepozno.
Ljudje tudi preveč živimo v prihodnosti. Pričakovanja so hudič, ker se skoraj nikoli ne izteče tako, kot mislimo, da se bo. Zato pa, ko pride prva prepreka in ko se prvič izkaže, da svet ni točno tak, kot smo si ga zamislili v svoji glavi, obupamo. In to ni prav.
Prav je živeti tukaj in zdaj. Vdihniti zrak, ga zajeti s polnimi pljuči in se prepustiti toku življenja.
Do konca še: 87 dni, 88 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar