Saj sem vam že zdavnaj povedala, da z mano ni lahko. Morda sem že takrat nekje v sebi čutila, kaj se bo zgodilo. Včasih se mi zdi, da ljudje sami v sebi skrivamo svojo osebno vedeževalko. Slutimo, da nekaj ni za nas, pa si pred tem zatiskamo oči.
Ko se ena zgodba zaključi, se začne druga. Med današnjim sprehodom z Lidijo me je prešinilo, da so si moje v nečem podobne: niso povprečne. Kar pomeni, da so pretirano nabite s čustvi in zato blazno naporne. Kadar so žalostne, so žalostne za znoret. A kadar so lepe ... Niso samo lepe. So čudovite!
Takšna sem in takšna bom ostala. Sprejmeš izziv?
Včasih se mi zdi, da nihče ne razume,
kaj vse po glavi mi roji.
Spet drugič se mi zdi, da že vsak vidi,
kar bi rajši skrila pred ljudmi.
Moj je svet drugačen
- srečen, včasih mračen,
a vendar v njem se prepoznam!
In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!
Če zaprem oči, se mi zdi,
da spet čutim, kar pozabljajo dlani.
Ta črno-beli svet spet dobi
prave barve in srce se umiri.
Moj je svet drugačen
- ni zidov, je zračen,
saj le tako lahko živim!
In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!
Vabim te na svojo stran,
ker tvoj je svet drugačen
in moj ni napačen,
vse, kar imam, lahko ti dam
... lahko ti dam!
In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!
Do konca še: 93 dni, 94 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar