3-6 km: Dunajska je, če se ne pelješ z avtom, res tako dolga? Očitno. Od kar sem jo pretekla, nanjo nikoli več ne bom gledala z istimi očmi. :) Ko smo ravno zavili nazaj na Parmovo, od nekod pride simpatična gospodična v sivo-rumeni opremi in me pocuka za rokav. Iztaknem slušalko in se ji nasmehnem. "Razturaj danes!" mi reče in odbrzi naprej. Bralko bloga, ki me je tako lepo spobudila med tekom, naprošam, naj se mi javi, da bom vsaj vedela njeno ime.
6-9 km: Glasen smeh, ko se mimo mene pripelje ogromen, debeli zajec - na rolerjih. Z Vzajemno nimam nobenega dogovora, da jih omenjam na blogu, ampak hej, s to maskoto ste si to zaslužili. Brezplačno. ;) Odmislim, da po malem že čutim svoje kolke.
9-12 km: Kar na desetki sem že? Kako? Pa še spomladi, ko sem se udeležila teka za ženske, sem si v cilju rekla, da če bi mi nekdo rekel, naj grem še en krog, zagotovo ne bi šla. "To je to, vse je v glavi," se spodbudim kar sama, ko tečem mimo Mercatorja v Šiški, kjer nas pozdravi celo godba. Še vedno se trudim odmisliti, da po malem že čutim svoje kolke.
12-15 km: Skupina kakšnih osmih otrok (najmanjši je stal še ob podpori mamice) mi da petko. Ko ob cesti, nekje v Dravljah, zagledam še moji Petro in Uršo, me prvič med maratonom zaskelijo oči. Kar med tekom ju objamem, Petra z mano odteče par deset metrov, zraven glasno ploska in vpije: "Dajmo, dajmo!" Super sta bili, punci! Hvala, ker sta taborili na mrazu, vse dokler nisem prišla mimo. :) Nisem si predstavljala, koliko pomeni, če ob progi zagledaš znan obraz. Sprijaznim se, da pač čutim, kje imam kolke.
15-18 km: Av, kolki, av. Gangam style?! Wtf?! Kako se je pa to znašlo na moji playlisti? Kje je gumb za prestavljanje? Av, kolki, av. Tale cesta ob živalskem vrtu je pa res brezvezna. Av, kolki, av. No, fajn. Še mimo mojega zobarja se teče. Da me ja vse mine! Av, kolki, av.
18-21 km: Kolkov ne čutim več. Smešno mi je in na jok mi gre obenem. Kaj vse se začne človeku pojati po glavi, ko je utrujen. Ko je res utrujen. Fizično utrujen. ... Recimo, kako ponosna bi bila mami, če bi me videla, kako tečem skozi cilj. Skoraj začnem hlipati. "Okej, Maja, dovolj. Prišparaj energijo, boš jokala, ko bo konec," možgani v obupu začnejo opozarjati srce, naj že neha biti tako preklemansko občutljivo. Par deset metrov pred ciljem pospešim korak. Stric, ki me je čakal ob ciljni črti, glasno navija, pa ga ne slišim, na playlisti je moja himna. Koneeeec, uspeeelooo mi je. Moja pot - moja odločitev!!!
Na cilju: V roke mi potisnejo vodo, okrog vratu mi obesijo medaljo. Ne dojemam še, kaj se dogaja, niti hvala ne izustim. Na licu začutim prvo solzo, nato se ulije. Sesedem se na travo. Pokličejo me prijatelji, čakajo me pri Adidasovem šotoru. Poti od Kongresnega trga do Maximarketa se ne spomnim najbolje. Ko jih zagledam, še enkrat bruhnem v jok. Nato pa objemanje in kričanje in objemanje.
- Lidiji in Saši, ki sta z mano delili to izkušnjo iz prve roke. No, iz prve noge.
- Petri in Urši za navijanje ob progi.
- Bralki bloga, ki me je prepoznala v tisti množici, in me pripravila do tega, da sem razturala. :)
- Vsem naključnim navijačem, ki so na moji Adidasovi majčki prebrali, da mi je ime Maja. In so potem glasno kričali moje ime. Predvsem tistim na 15-18 kilometru.
- Stricu Matjažu za vse nasvete. Pa Nevenki za spodbudo.
- Žigu, ki me je enkrat v marcu prek facebooka vprašal, če bi sodelovala z Adidasom. Ki je pravzaprav kriv, da sem si postavila 21ko za izziv.
- Adidasu za najboljšo opremo. Tega ne omenjam zato, ker moram, ampak zato, ker hočem. Ker res tako mislim. Ekipa Adidasove šole teka je odlična. Priporočam vsakomur. Z mojimi puncami smo se že dogovorile, da se je udeležimo tudi v 2015!
- Ljubljanskemu maratonu za brezhibno organizacijo.
Do konca še: 72 dni, 73 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar