Včasih je najtežje živeti - enostavno. Že cel večer me preganjajo mračne misli: sprašujem se, kaj se mu podi po glavi, kdo mi krade njegovo družbo, zakaj se tako obnaša. Sem spet jaz tista, ki naj ji bo hudo? Še imam energijo za to?
In potem se še stotič opomnim, da to nima nikakršnega smisla. Da s takšnim načinom razmišljanja ne bom nikamor prišla. Da je to res samo mučenje same sebe, ki nima niti enega pozitivnega učinka.
"Če se boš odločila, da boš zdaj ure in ure jokala, pač boš. Če pa bi bila raje dobre volje, bodi. Vse je v glavi," si rečem in se prisilim, da se nasmehnem. No, skoraj vse, bi rekle moje punce, s katerimi sem po službi letela na Šmarko. Sredi poti se mi je zavrtelo, da sem se morala usesti. "A si sploh kaj jedla danes?" me je očitajoče vprašala Petra. "Pozabila sem. Pa še tisti klic, saj nisem mogla," sem se ji nerodno opravičevala. "No, zdaj jih boš pa slišala ..." je nadaljevala in me prijateljsko objela. Na vrhu sem si kupila presto.
Tako je šla ljubezen danes skozi želodec. Če sta že glava in srce odpovedala.
Do konca še: 90 dni, 91 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar