298. dan: Glava Vs. Srce

Dolgo nisem prav zares razumela, ko mi je kdo rekel ali sem kje prebrala, naj poslušam svoje srce. "Kaj mislijo s tem? Jaz nič ne slišim, da bi mi kaj govorilo," sem nekoč, še kot majhna punčka, spraševala mami, ko je omenjeni rek prebrala ob koncu neke pravljice.

Z leti mi je postalo jasno, da to pomeni, da se v življenju odločaš na podlagi tega, kar čutiš, in ne na podlagi tega, kar ti veli razum. Torej, če te nekam (ali k nekomu) vleče s takšno silo, da je ne moreš razumeti, potem to preprosto storiš. Ne ozirajoč se na posledice.

A z leti mi je postalo jasno tudi, da bi bilo srce včasih bolje preslišati. Zavestno. V zadnjih mesecih sem se ozirala izključno in samo nanj, to, kar mi je govorila glava, pa sem v celoti zignorirala. Rezultat: razočaranje in solze.

1:0 za srce, torej. Zdaj je čas, da glava izenači. A imam občutek, da delam račun brez krčmarja. In da zna srce (pre)kmalu še enkrat zadeti.

Do konca še: 67 dni, 68 nalog. Se beremo danes zvečer.