295. dan: Iztek

Ko sem v ponedeljek racala po redakciji, mi je naš Rok, športni urednik na Novicah, predlagal, naj se razbolelim nogam zoperstavim tako, da jih - še malo namatram. "Izteči se moraš. Lahen tek, dva kilometra, počasen tempo, šest kilometrov na uro," mi je svetoval. Sem samo zamahnila z roko, češ ti si malo nor, še do kavomata ne morem, jaz naj grem pa laufat.

A ko mi je zvečer enako svetoval še en izkušeni tekaški kaliber (hvala, Beli), sem si rekla, da to najbrž ne more biti naključje. In sem šla. Z lučko na glavi sem se spravila na polje in vsa pokrivljena odtekla tistih nekaj sto metrov. Bolelo me je za znoret, a sem si v glavi ponavljala, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri. V resnici je pomagalo. Do danes sem se že povsem spravila k sebi, tako da sem se zjutraj še pred službo nizkim temperaturam navkljub (sezona bunde odprta!) okoli Kamnika odpravila že v stari formi.

Podobno se morajo najbrž izteči tudi odnosi. Ko je treba narediti konec, je težko. Ne samo psihično, tudi fizično. Ko si zadnjič v objemu ljubljene osebe, ko ji pokloniš zadnji poljub, ko ji nameniš zadnje besede ... Boli za znoret. A si v glavi ponavljam, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri. 

Problem je le v tem, da se srce ne da tako hitro kot noge. "Muskelfiber" traja precej dlje. Prepričana pa sem, da bom le po tej poti pripravljena na nove zmage. Na nove ljudi. Na novo ljubezen. Verjamem, da enkrat pride. In za zdaj mi to zadošča.

V mislih hrepenim,
a kmalu ugotovim, 
da je bolje tako.

Ne začniva nekaj, kar boli, 
ne budiva, kar že spi, 
tvoja nisem več ...

Do konca še: 70 dni, 71 nalog. Se beremo jutri.