Izčrpana sem in izžeta. Moj nemiren značaj ob sebi potrebuje nekaj več konstante, nekaj več gotovosti. Nekoga, da me objame, ko mi gre na jok, da me ujame, ko sem na robu, in me potegne nazaj k sebi, ko grem čez njega. Vsekakor pa moram stran od tistih, ki se obnašajo, kot da uživajo v mojih solzah, in ki me, ko sem na robu, kar sami pahnejo čezenj.
Učim se. Učim se, da ljudje, ki bi jih radi imeli radi, včasih živijo na drugem planetu. Ki je manj prijazen in manj čustven in manj občutljiv od mojega. Učim se, kako se odtrgati od njih in jim pustiti, da še naprej živijo v svojem svetu. Učim se, kako najti svoj prostor pod soncem drugje, daleč stran od njih. Tam, kjer mislim, da je prav.
Lekcija je težka in stane. Veliko solz, zavrnitev, ponižanj. A je že potrebna. Da ugotovim - česa nočem.
Vdihnem mrzel zrak in se prvič v tej jeseni zavijem v šal. Oči so še mokre, korak je težak in v prsih stiska. A bolečina pomeni, da živim. Nisem otopela, še vedno čutim. To je moj svet. Moj planet. In na njem bom ostala.
Do konca še: 77 dni, 78 nalog. Se beremo jutri.
Draga Maja! Vsak dan znova se najdem v tvojih besedah, Tolikokrat enako čutim kot ti, le da jaz ne znam na tako dober način tega izrazit. Pomaga že občutek, da nisi edini, ki tako čuti, četudi čustva niso vedno lepa in vzpodbudna. Prosim, nadaljuj z zapisi, ker pomagaš rasti še mnogim, ki te beremo. Prav rada bi te spoznala v nedeljo na polmaratonu! Naj nama gre!
OdgovoriIzbrišiAndreja