277. dan: Beno, the Hero

"Greva za spremembo nekam drugam?" sva se z Lidijo po kosilu dogovarjali, na kateri hrib bi jo mahnili. In čeprav nama je naš Primož nadvse pri srcu, sva se na koncu odločili za Šenturško goro. V otroštvu sem jo velikokrat obiskala, zadnja leta pa zelo poredko. Pravzaprav tako redko, da se mi je danes tam uspelo - celo izgubiti!

Kako in kdaj sva zašli s poti, nama ni jasno. A da sva do vrha lazili skoraj tri ure (za tiste, ki niste z naših koncev - z zmernim tempom bi morali na cilj prispeti v dobri uri), pove vse, kajne? Čez kaj vse sva morali splezati in po kakšni strmini (dobesedno sva hodili po vseh štirih), težko opišem. Nekje sredi ničesar se mi je uspelo toliko postaviti pokonci, da sem posnela dve fotografiji, ki pa niti slučajno nista ujeli vseh tistih kopriv in trnja in klopov in komarjev in korenin in podrtih dreves, ob katere sva se spotikali.

Za piko na i sva, ko sva le priplezali na vrh strmine z vsaj 70 % naklonom (ne pretiravam!), prišli - na pašnik! Konje imam sicer zelo rada, a naleteti na tri žrebce, tako iz oči v oči, ni bilo najbolj prijetno. Okrog in okrog pa seveda električni pastir. Ni nama preostalo drugega, kot da se obrneva nazaj v džunglo in si utreva pot še malo bolj naokoli.

Če sva se spodaj, ob začetku pohoda, še pogovarjali o najinih vsakodnevnih tegobah, sva proti vrhu le še sopihali in vzdihovali. "To nama je nekdo zgoraj poslal, da nehava toliko jamrati in energijo raje potrošiva za kaj drugega," se mi je nasmehnila Lidi, ko sva prešvicani in umazani in popikani in opraskani le našli pot iz komendskega pragozda. Potem si naju je privoščila še kelnar'ca, ki sva ji hoteli razložiti, kaj vse sva prestali, da sva prišli do zaslužene pijače, ona pa se je le nasmihala in si najbrž mislila - ja, ja, dve frčafeli sta šli prvič v hrib, zdaj sta pa čisto zadihani. Pa ni res! Sem šla pred manj kot enim mesecem na Planiko in z nje v precej bolj nemogočih razmerah, pa ni bilo niti približno tako naporno kot tole danes! :)

"Boš imela pa vsaj kaj za na blog za napisat," mi je rekel Lidijin Beno, ko naju je prišel na vrh iskat z avtom. Sam se je ponudil za prevoz in v resnici sva bili preutrujeni, da bi se mu lahko prav dolgo upirali. "Glej, da napišeš, kako sem vaju prišel rešit!" me je špikal med vožnjo proti domu.

Evo, Beno, zdaj pa imaš! Kaj si pa izzival? :p ;) Sicer pa - hvala! Poračunava za šankom. :)

Do konca še: 88 dni, 89 nalog. Se beremo jutri.