294. dan: Vrtoglavica

Noge so mi končno odpustile, da sem jih 21 kilometrov gnala po asfaltu, tako da danes nisem več hodila kot kakšna račka, celo po stopnicah sem šla že čisto spodobno. Po službi sem imela še nek opravek, med čakanjem nanj sem si privoščila krajši sprehod, jutri bom najbrž že pri volji tudi za kakšno vzpetinico. Če bo le sonce vzdržalo.

Razmišljam, kako je življenje včasih smešno. Fizično in psihično se lahko pripravim, da pretečem polmaraton, obenem pa se mi zdi, da se že tedne ali kar mesece vrtim v začaranem krogu enih in istih čustev in odnosov, ki ne peljejo nikamor. Skoraj na dnevni bazi razglabljam in prepričujem in zagovarjam svoj prav. Pa vedno znova ostajam na svojem bregu. Ponižana in sama.

Razmerij, ki me večinoma spravljajo v slabo voljo, me na kakršen koli način zavirajo ali ubijajo mojo kreativnost, se slej ali prej skušam znebiti. Tako sem, recimo, pred štirimi leti pustila "varno" službo v računovodstvu, si drznila slediti svojim sanjam in bila nagrajena z delovnim mestom, kjer ni samo glava, ampak tudi srce. Pri ljudeh je težje. Ker jih imaš lahko tako neznansko rad. Da bi vztrajal še tudi takrat, ko že vse v tebi kriči, da odnos ni več zdrav, da zaradi njega omaguješ in zavračaš sebe ter svoja načela. Posledično si zato sploh nisi več všeč, lastno obnašanje ti je tuje in na trenutke se zaradi tega celo zasovražiš.

Danes sem nekje prebrala, da zaupaš lahko le nekomu, ki zna videti žalost v tvojem nasmehu, ljubezen v tvoji jezi in razlog v tvojem molku. Te smeri sem bom skušala držati. In srčno upam, da na ta način le najdem izhod, še preden mi od vrtoglavice postane slabo.

Do konca še: 71 dni, 72 nalog. Se beremo jutri.