Domov sem prišla, ko je bila že trda noč. Takšen dan je bil, da me ni vleklo domov. Po službi sem letela na Šmarno goro, tokrat kar sama, nato pa me je čakalo še nekaj opravkov. Pravzaprav prijetnih.
Maraton je pred vrati in Adidas me je pocrkljal še z dvema kosoma športne opreme, da bom na ljubljanskih ulicah šarmirala, kot je treba. "Pri teku je res fajn, da so prav tekaške pajkice, čisto drugače se oprimejo," je rekel prijazen prodajalec, jaz pa sem samo ponavljala, kako tudi noro dobro izgledajo. Ženska pač. Se vam kmalu slikam v celotni opremi, obljubim.
S kolegom, s katerim sva se zvečer dobila na pivu, sva se hecala, da sem sponzoruša. "Ti bom pustila, da kar ti plačaš pijačo," sem nagajivo pomežiknila, čeprav se ponavadi pred natakarico skregava, kdo je na vrsti.
Pa naj bo, pride pač dan, ko se rada pustim razvajati. In takšna je bila tudi noč. Zaslužila sem si jo že.
Do konca še: 92 dni, 93 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar