290. dan: Zob za zob

Že cel teden se po malem trudim, da svojo bolečino, solze, strah in razočaranje pretvorim v nekaj pozitivnega. Včasih tudi jeza pomaga, čeprav se dolgoročno nanjo ne gre zanašati. A zdajle bi se oprijela česarkoli, kar bi mi lahko dalo vetra v jadra na prihajajočem nedeljskem maratonu.

Psihološko se ne počutim 100 % pripravljeno, a to bom morala odmisliti. V glavi si poskušam viziualizirati svoj prihod v cilj. Vem, da bom ponosna nase, zato tudi vem, da se bo splačalo. Globoko v sebi sem prepričana, da bom premagala samo sebe, da mi bo pretečeni maraton na čisto simbolični ravni dokazal, da lahko. In mi bo vlil nekaj tiste samozavesti, ki jo zdajle še kako potrebujem.

A dokazovala se bom izključno in samo sebi. Nikomur drugemu. Ti časi so mimo.

Jaz pa še vedno verjamem,
da dobro z dobrim se vrne nazaj.
A zdaj ne usoda ne angel,
niti ti niti drugi,
le jaz odločam, kdaj.

Zob za zob, novo je pravilo,
kar mi daš, se ti bo vrnilo,
laž za laž - kot oko za oko!

Do konca še: 75 dni, 76 nalog. Se beremo danes zvečer.