Nisem dobro spala. Kot se je kasneje izkazalo, sem paničarila za brezveze, ampak razporeditev dela v službi mi ni dala miru. Ni zdravo, vem. Ampak očitno še nisem tam, da bi znala odklopit, ko je to treba.Delavnik se je, ker se je začel že malo čez pet zjutraj, zaključil prej, kot sem pričakovala. Okoli tretje popoldan sem se ulegla v posteljo, da bi nadoknadila zamujeno, a ni šlo. Misli so podivjano švigale sem in tja. Standard. Ko sem videla, da s popoldanskim dremežem ne bo nič, sem se spravila v tekaško opremo. A seveda se je pomanjkanje energije poznalo in sem se po nekaj kilometrih utrujena vrnila domov.
Še dobro, da me je Lidi spravila na pijačo, ker bi sicer postala sitna. Pa sva šli. Čisto spontano sva naleteli na žur. In sva se prepustili. No, jaz sem se. Pa se najbrž ne bi, če ne bi zaradi nekoga res postala sitna. Ni blo treba veliko. Ja, pomanjkanje spanca se nekje pač mora poznati.
Zdaj je kriza mimo. Zdaj gremo lahko do jutra. ;)
Do konca še: 82 dni, 83 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar