Po celem dnevu v službi sem imela vsega polno glavo. Počutila sem se kot kakšen tip, ki po garaškem delavniku namesto domov zavije v bližnjo gostilno. In, priznam, da to potezo zdajle, ta trenutek, celo razumem. Človek kdaj pa kdaj to očitno potrebuje. Pravim - kdaj pa kdaj!
Temno veliko sem spila v družbi osebe, ki mi zna napolniti baterije. Ker jih bom potrebovala. Že jutri. Za še en garaški dan. Tudi z več športanja, obljubim.
Do konca še: 83 dni, 84 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar