"V tem norem svetu težko najdem človeka, s katerim sem tako sproščena, s katerim sem lahko res jaz. In zato te osebe - pa naj si gre za fanta ali samo prijatelja, prijateljico - še toliko bolj cenim in jih posledično tudi težko spustim od sebe," sem ji med drugim razlagala, ko je pogovor nanesel na nekoga, ki mi res veliko pomeni, čeprav je med nama marsikdaj napeto.
Na poti domov sem razmišljala, kako pester je krog ljudi, ki sem ga sklenila okrog sebe. Tako različni so si, a vendar imajo vsaj en skupni imenovalec - mene. Imam svoje punce, ki jih obožujem in ki me poznajo do obisti. Potem imam nekaj prijateljev, kot je, recimo, Ajda, ali kot sta Denis in Žiga, pri katerima sem se zvečer oglasila na čaju. Morda nismo toliko skupaj, a pogovori z njimi mi dajejo neko čisto svojo širino, nek čisto svoj pogled na svet. Imam človeka, ki ga imam rada, čeprav tega morda ne bi smela priznati na glas, ki me včasih razjezi, da mi gre kar na jok, a včasih zna narediti tako, da se, kadar sem z njim, počutim kot najsrečnejše bitje na svetu. Zato pa so vse tiste solze tudi tako hitro pozabljene. Preprosto nočem biti brez njega. Ne še.
Za vse te odnose, za vse te ljudi sem hvaležna. Ker so moji.
Do konca še: 86 dni, 87 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar