281. dan: Znucana?

"Ti si tak karakter, Maja, da se ne boš prav dolgo pustila zajebavat!" mi je zadnjič - malo za šalo, bolj za res - rekla Lidija, ki je bila priča marsikateri moji ljubezenski polomiji. "Jaz ne vem, kaj je tem tipom: ko jim skušaš dopovedati, da ti bo vsak čas prekipelo, ne verjamejo, ko imaš dovolj in se odločiš, da boš res odšla in potem brez besed, ampak z dejanji narediš konec, bi pa kar čez noč lahko vse spremenili. Jezi me. A nam je res tako težko ujeti pravi tajming?!" sem ji tarnala nazaj.

Da neradi verjamejo (ali, bolje rečeno, da radi preslišijo) naše javkanje, ki je v resnici le obupan krik po malce pozornosti, mi priznavajo tudi fantje sami. Najbrž si, flegma kot so, mislijo, da če smo dovolj zaljubljene, bomo pač ostale. Ker si to zaslužijo in nič manj. Pa se ob tem vprašajo, kaj si zaslužimo me? ... Zgodilo se je že, da sem po mesecih borbe za njegovo naklonjenost v nekem trenutku doživela klik. Najbrž celo najbolj trmastim enkrat pride do živega. In takrat se vdam. Prepričam se, da mu pač ni (dovolj) do mene. Mimogrede, ravno včeraj sem si ta film sposodila v knjižnici in zdaj zbiram pogum, da si ga ogledam. :)

Preden sem se spravila teč, sem peljala še svojega opla na servis. In ko sem ga sesala - med čiščenjem vedno navijem glasbo do konca na glas (ubogi sosedje) ;) - je z radia, kot bi mu kdo naročil, prišlo tole: "Tok sva pucala, da sva se znucala, da sva se znucala, ojej ojej!" 

Da se nisva res? Že?

Do konca še: 84 dni, 85 nalog. Se beremo jutri.