267. dan: (S)ekskluzivno

Pred časom sem dobila dokaj mamljivo ponudbo za delo, ki bi ga opravljala ob službi, ki mi sicer res veliko pomeni. Zato sem šefe vprašala za mnenje, če v tem vidijo karkoli spornega. In so mi rekli: "Glede na pogodbo imaš dovoljenje, da lahko opravljaš tudi katero drugo delo. A vendarle politika znotraj hiše temu ni preveč naklonjena." Z drugimi besedami - pravno me ne morejo držati zase, hkrati pa so mi dali jasno vedeti, da jim ideja o tem, da podobno delo opravljam še za koga drugega, ni pretirano všeč.

Hecno je, da sem podobno situacijo zdaj opazila tudi na precej bolj zasebni, ali, če želite, intimni ravni. Pri parih, ki to so in hkrati niso. Pri zvezah, ki so nedorečene, pri tistih, ki bi bili malo skupaj, malo pa tudi ne. Iz kakršnihkoli razlogov že. Kako naj dekle fanta (ali obratno) vpraša, če je samo njen, ne da bi pri tem imela občutek, da ga tega nima pravice spraševati? Ali kako naj fant dekletu (ali obratno) prizna, da bi rad bil malo tu, malo tam, ne da bi pri tem imel občutek, da ji hoče povedati, da jo vara? Čeprav jo v resnici ne. Ker nista zares skupaj. "Šefi" v njej bi mu najbrž odgovorili: "Glede na dogovor med nama imaš dovoljenje, da imaš poleg mene še koga drugega. A moja načela temu niso preveč naklonjena." Z drugimi besedami - "pravno" ga ne more držati zase, a ideja o tem, da ni edina, ji ni pretirano všeč. Pravzaprav ji niti malo ni všeč.

Po teku sem si končno vzela čas za tisti metin čaj in klepet ob njem. Pa sem prišla do zaključka: Včasih je treba pustiti času čas. Da on ali ona in oba skupaj ugotovita, kaj bi rada drug od drugega. Če sploh kaj. Včasih pa je treba reči bobu bob. Ker je lepo biti ekskluziven. Samo za enega. Samo z enim. In da je ta na drugi strani - samo zate.

Konec koncev si to zaslužimo, kajne?

Do konca še: 98 dni, 99 nalog. Se beremo jutri.