Še zjutraj sem bila namreč brez prave motivacije. Dan se mi je vlekel, prestavljala sem se sem ter tja, v resnici nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo. V minulih mesecih sem se navadila, da je v takšnih momentih še najbolje iti športat, a danes nisem želela pretiravati, zato sem odšla le na daljši sprehod.
Pa se nikakor nisem mogla razvedriti. Ko je prišlo že tako daleč, da sem bila brez pravega razloga na robu solz, sem se odločila, da je dovolj. Poklicala sem punce, da se jim vendarle pridružim na pijački. Že zjutraj so me povabile na babji čvek, pa sem jim rekla, da bom raje doma "pucala" svoje misli in se sama s sabo pripravljala na jutri. A sem ugotovila, da preveč razmišljanja škodi. Zaradi nenehnega premlevanja besed in dogodkov sem postala otožna in nekako sem se morala izkopati iz tega.
Tako sem si oprala lase, si nadela make up in z omare potegnila celo malo bolj fensi garderobo. In se za njimi odpeljala v Ljubljano. Samo na belo kavo in sladoled. No, in po objem. Sem ga tudi dobila. Več njih.
Srečnica sem. Ker imam v svojem telefonskem imeniku vsaj pet številk, ki jih lahko kadarkoli pokličem. Ker se vedno lahko zanesem na njih. Da me bodo motivirale celo takrat, ko se to zdi skoraj nemogoče. Hvala, punce moje.
Do konca še: 74 dni, 75 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar