174. dan: Velika punca

Nekaj čez šest zjutraj mi je zapiskal telefon: "Hej. Kako je bilo na morju? Zdaj pa nazaj na delo." Moj odgovor nekoliko kasneje: "Jutro. Odlično. Pa hvala, ker si me opomnil, drugače bi ziher pozabila. :)"

V resnici sem se zbudila nervozna. Misel na to, da je ponedeljek - za povrhu še deževni ponedeljek -, ko je treba v službo po prekratkem dopustu, ni bila preveč mikavna. "Ti trije dnevi na obali so bili ravno za zdražit. Ko se človek navadi, da je luštno, je pa treba domov," sem ob kavi vsa poklapana razlagala sodelavki.

A kot že tolikokrat do zdaj, sem danes spet ugotovila, da je delo najboljša terapija. Najtežje je začeti, a če si v to prisiljen, itak nimaš izbire. Ko prebereš prvo novico, ko odgovoriš na prvi mail, ko napišeš prvo vrstico, je vse lažje. In da so mi malo pobožali mojo delavsko dušo, me je na mizi pričakala posebna pošiljka. Dobila sem čisto svoje vizitke, takšne, kot sem si predstavljala, da jih bom imela, ko sem bila še otrok. Saj ni nič takšnega, najbrž, a prebrati svoje podatke na tistem kartončku ... No pač, bil je poseben občutek. 

"Zdaj sem velika punca," sem si rekla. In velike punce ne jočejo. Vsaj ne tako, da bi solze pokazale pred svetom. Po službi sem se namesto tarnanja raje odločila za tek in počutje, ko sem se vsa premočena postavila pod tuš, je bilo že precej boljše kot zjutraj.

Do konca še: 191 dni, 191 nalog. Se beremo jutri.