160. dan: Fire in fonte

Današnje jutro je bilo tipično ponedeljkovo. Ko se ti res ne da v službo in ko bi se res samo pokril čez glavo. In potem bi še malo poležaval, čez kakšni dve urici bi pridišalo po kavi, ki bi ti jo skuhal nekdo drug. Mnogo kasneje bi se vendarle spravil iz postelje, odprl balkonska vrata in pred sabo ozrl - morje. In tisti vonj po borovcih. ... Ah, ja ...

No, kruta realnost je bila takšna, da sem se pravzaprav zbudila malo prepozno, kar pomeni, da sem bila že navsezgodaj zjutraj vsa nervozna. Za piko na i me je na krožnem križišču en ata prav grdo izsilil. Tako sem bila v šoku, da sem še na hupo pozabila skočiti. Na njegovo srečo sem pravočasno zavirala. Bentiti sem začela, ko se je že zdavnaj izgubil nekje v množici avtomobilov.

Ves dan me je preganjal občutek, da nekaj ni vredu. No, sicer pa to niti ni tako čudno. Morala sem urediti par birokratskih stvari in če si v malo bolj napornem obdobju, ti tam dan skoraj zagotovo do konca pokvarijo. Med mojimi kolegi je nekaj takšnih, ki delajo v javni upravi, in me potem zmeraj kritizirajo, če rečem kaj čez državne uslužbence. "Joj, mi gre na živce, ker vsi mislite, da samo kuhamo kave, v resnici se pa utapljamo v delu!" se je zadnjič pridušala moja znanka. "Nevem, ti že mogoče. Delaš namesto vseh tistih, s katerimi imam jaz opravka. Ker tisti ... No, tisti so vsi po vrsti katastrofa!" se nisem dala. Če imam pa prav! Sori!

Po vsej papirologiji sem odbrzela še v knjižnico, da sem vrnila izposojeno gradivo. "Potekla vam je članarina. 12 evrov in pol," je rekla gospodična za pultom.

In potem sem šla v avto in je bil tisti komad. Tisti, ki me zmeraj spravi v dobro voljo.

Tut u službi zlo na hitr nogo sm dobiu, 

ker dve toni paradajza preveč sem naročiu,  

šef je čist ponoru, jest pa sm trdiu:  

"Seu že pojedu, če ne bo pa segniu?!"

Požvižgavala sem skupaj z radiom. "Najprej umiri sebe. In potem se bo umiril tudi svet okoli tebe," sem si ponavljala kot mantro. In dvakrat globoko vdihnila. Pomagalo je.

Zvečer sem šla na Primoža. Z mojimi najljubšimi puncami. Čebljale smo kot zmešane. V zadnjih dneh sem se kar malo zaprla vase, zato sem imela veliko dela, da sem vse nadoknadila. Toliko novih stvari se je vmes zgodilo. "Veš, v čem je fira. No, v čem je fonta ..." je, ko je nekaj hitela razlagati, rekla Lidija. Sicer je bila tema pogovora precej resna, ampak ta besedni spodrsljaj je bil točno to, kar sem potrebovala. Po kar nekaj dneh sem se neki stvari tako iz srca nasmejala. Do solz pravzaprav. Kako banalno, kajne?

Fora in finta je v tem, da se na teh mojih par ljudi vedno lahko zanesem. Hvalabogu. Rada jih imam.

Do konca še: 205 dni, 205 nalog. Se beremo jutri.