Že po jutru se je poznalo, da bo vroč junijski dan. Ozračje je bilo naelektreno, vse je brnelo, predvsem v mojem srčku. Pa čeprav tega še zdaleč nisem hotela pokazati navzven. V šolo naju je peljal stric Rajko. In še preden je ura odbila osem, si na svet prijokala ti.
Še zdaj vidim obraz moje drage razredničarke Tatjane Zadrgal. Zanimivo, a ne, kako imena ljubih ljudi iz otroštva človek zlepa ne pozabi. Če bi me kdo zbudil ob polnoči, bi znala našteti svoje učitelje iz prvih štirih razredov osnovne šole. Skratka, učiteljica Tatjana je, ko smo se usedli k pouku, rekla: "Maja, pridi malo pred tablo." Po njenem glasu in pogledu sodeč, sem vedela, da ni nič narobe. Da za spremembo nisem nič ušpičila. "Veste, učenci, vaši sošolki se je danes zgodilo nekaj posebnega," je nadaljevala. "No, povej, Maja, kaj se je zgodilo?" "Dobila sem sestrico ..." sem rekla. In bila sem ponosna.
Od tistega trenutka dalje sem ponosna velika sestra. In v trenutku, ko sem te prvič zagledala, sem te vzljubila. Tudi tega se živo spominjam: bila sem v modrem krilcu in zeleni majčki z rožicami (nekje doma zagotovo še obstaja fotografija, ko te držim v naročju). Vem zato, ker me je mami nekaj dni prej peljala v šoping. V Hano, majhen butik v Mengšu, sva šli. "Da boš lepa, ko prideš k meni in dojenčku na obisk," je rekla. Ampak najlepša si bila ti. Majhna štručka si bila, drobcena. Dragocena. Mami in ati sta te gledala z ljubečimi očmi. Bil je popoln družinski trenutek.
Ne morem verjeti, da je danes od tega že 18 let. Draga moja polnoletnica, vse najlepše ti želim v življenju. Vsemu navkljub vem, da veš ... Rada te imam.
P. S. Ja, ja. Tudi pridna sem bila - na Primožu z Anjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar