162. dan: Na drugi strani mize

S Stašem sva sodelavca že kar nekaj časa, a bolj malo sodelujeva. Ne ker se ne bi razumela - daleč od tega, še na prav vseh službenih zabavah sva se obvezno zapletla v kakšno luštno debato! -, ampak preprosto imava različne zaposlitve, delava različne stvari. Zato me je danes, ko je prišel do moje mize, kar malo presenetil. "Ti, poslušaj, rabim tvojo pomoč," mi je rekel. Jaz sem avtomatsko prijela za svinčnik in papir, da bi si zapisala, kaj potrebuje, kakšna navodila mi bo dal.

"Ne, ne, ni to," se je nasmehnil, ko je videl mojo reakcijo. "Aha. Se pravi, me ne rabiš zaradi službe?" sem bila začudena. "No, v bistvu te. Stvar je v tem, da delam članek za Nedeljske novice in sicer o slovenskih blogerjih. Pa bi te rad par stvari vprašal, en kratek intervju. Si za?" V hipu sem začutila, kako mi rdečica zaliva obraz. "Hm. Waw. No. Hm. Tega pa nisem pričakovala. Ja. No. Okej," sem mencala.

In sva šla. Da bi bilo kar se da sproščeno - tudi sama se ponavadi odločim za ta pristop - me je povabil na pijačko v bližnji lokal. Pa to kljub vsemu ni bila navadna pijača. In ko je na mizo dal diktafon, sem se počutila skrajno čudno. "A je zanimivo? Ponavadi si na drugi strani mize, a ne?" me je prijazno spodbudil, ko je opazil, da sem malo v zadregi. "V bistvu res," sem mu z nasmeškom priznala.

Mislim, da sva se kar v redu pogovorila. En intervju sem pred kratkim sicer že dala (lahko si ga preberete tukaj), a tisto je bilo drugače, ker sem odgovarjala prek maila, pisno torej, in sem imela pri vsakem vprašanju čas za razmislek. Tokrat se je vse dogajalo spontano, govoriti sem morala iz glave ali, če se malo bolj poetično izrazim, iz srca.

"Joj, pa tisto bi lahko drugače povedala, pa tam se še nekaj pozabila," sem premlevala na sprehodu po službi. "Pa saj ni tak big deal, par izjav v enem članku. Daj no," sem se mirila. Sama sem takšnih oziroma podobnih prispevkov napisala že kar nekaj in vedno so se mi sogovorniki zdeli preveč živčni. "Tiste dva stavka je moral povedati, pa se je ves tresel," sem večkrat pametovala. No, od danes naprej nanje (spet) gledam tudi iz drugega zornega kota. :)

Do konca še: 203 dnevi, 203 naloge. Se beremo jutri.