148. dan: Benč

"Priznam: jaz sem kar malo zaljubljena," sem rekla sodelavki, ko sem pridivjala nazaj v uredništvo. V službi imam norišnico: danes sem morala oddati dva intervjuja, reportažo in dve strani Bulvarja, ki sta padli name, ker mi je Ajda pobegnila čez lužo, na dopust. Pa vendar - tisto urico na klepetu z njim sem uživala. Delo gor ali dol.

Z Benčem, namreč. Okoli tega intervjuja sva se lovila že par dni, danes sva se končno uspela ujeti. "Pa jaz ne vem, zakaj vsi govorijo, da je tak jebač? Prosim lepo, saj jih ima 67! Sem gledala stare posnetke: še ko je bil mulc, mi ni bil nekaj res hud," sem zjutraj pametovala sodelavki. "Daj, daj, si glasna. Če bi ti pa zapel tisto tvojo, Maja z biseri, bi se pa takoj stopila," me je dregnila nazaj.

In seveda sem ji, ko sem se vrnila v redakcijo in me je pogledala z radovednimi očmi, morala dati prav. "Niti zapeti mu ni bilo treba, samo tole posvetilo mi je dal:

Pa sem se stopila," sem ji rekla v smehu. "Joj, ti si pa res poceni. Nekaj ti na listek nakraca in že padeš," si me je privoščila.

Ampak je res: Benč mi je všeč. Pa ne v klasičnem pomenu besede. Zagotovo pa izžareva nekaj res posebnega. Nekaj, kar v hipu pritegne. Ker je pristen. Skromen. Sproščen. Zabaven. Ker imaš med klepetom z njim ves čas občutek: Hej, vzemi si ga na izi. Vse bo okej.

Predelala sva mnogo anekdot, ki sem jih že pred dvema dnevoma - po srečnem naključju - izvedela za šankom. Moj sodelavec (sicer že v penziji) je namreč njegov prijatelj, pa mi je spotoma omenil par stvari o njem. Tako vprašanja niso bila čisto klišejska in zdi se mi, da mu je bilo to pravzaprav všeč. Z veseljem je spregovoril o tem, kako so ga včasih "srali". Precej bolj kot mi. "Uf, toliko zgodb. Lahko bi napisal knjigo!" sem mu rekla na koncu, on pa: "Kaj pa vem, danes knjigo izda že vsak. Če že, bi jo pisal tako, da bi na kup povabil vse prijatelje. Pa bi se usedli za eno veliko, dolgo mizo in bi skupaj pisali. Vsak bi kaj dodal, vsak bi se kaj spomnil. To bi bila prava reč!"

Ker sem delavnik zaključila šele okoli pol šestih, ob sedmih pa sem že zmenjena s klapo, ki sem jo spoznala na novinarski ekskurziji na Hrvaškem (imamo "šli reunion", komaj čakam!), sem se kar na službenem WC-ju preoblekla v trenirko in tekaške superge ter se odpravila na en krog do Tivolija, po parku in nazaj. Zdajle pa si bom, za uverturo v lep večer, zavrtela tole. Itak.

 

Srce je neugnano
in razigrano,
ko Maja v sladko noč beži
skupaj z biseri,
skupaj z biseri ...

Do konca še: 217 dni, 217 nalog. Se beremo jutri.