153. dan: Brez kompasa

Ko sem se okoli sedmih zvečer peljala iz Ljubljane (delavnik sem zaključila kakšne pol ure prej, potem sva šla z urednikom še na pijačo, ki je bila pravzaprav le podaljšek službe - dogovarjala sva se okoli mojih jutrišnjih obveznosti) in je bil asfalt še vedno ves razbeljen od vročine, sem dobila neprijeten občutek, da sem nekaj pozabila. Zadnje čase se mi to kar pogosto dogaja, najbrž so krive spremembe, ki kot po tekočem traku prihajajo v moje življenje.

Danes sem bila dežurna novinarka, kar pomeni, da sem z urednikom ostala do konca, do zaključka redakcije. Ena od mojih današnjih nalog je tako bila, da tik pred koncem delavnika pokličem na dežurni telefon policije in vprašam, če se je v zadnji uri ali dveh zgodilo še kaj posebnega. V 99,9 odstotkov seveda ni nič, a poklicati je treba, takšen je dogovor, ki ga imamo v uredništvu. 

"Pa saj sem imela to številko nekje zapisano," sem bentila sama pri sebi, ko sem na svoji mizi še dvajsetič premetala vse papirčke, pokracane z najrazličnejšimi telefonskimi ciframi. A, kot nalašč, tiste, ki sem jo iskala, ni bilo nikjer. Murphyjev zakon je seveda poskrbel, da se mi za povrhu vsega prav v tistem trenutku nihče od sodelavcev ni oglasil. Okej, Lovro se mi je, a še preden sem mu uspela razložiti, za kaj gre, se je hitel opravičevati: "O fak! Jebenti! Fak! Sori! Ampak sem ravno na kolesu, pa se je nekdo pred mojimi očmi s traktorjem skantal v jarek. ... Jebenti! Sori! Te pokličem nazaj." In je odložil. "No, fajn. Saj niti ne rabim klicat policije, urgentni primer me je našel kar sam od sebe," sem si mislila. A, hvalabogu, s traktoristem, kot mi je kasneje objasnil, ni bilo hujšega, vse se je dobro izšlo.

Nekaj časa sem še brskala po svojih zapiskih (za katere že lep čas govorim, da si jih bom lepše in bolj pregledno uredila), na kar sem končno na mizi enega od sodelavcev videla z velikimi tiskanimi črkami napisano DEŽURSTVO - POLICIJA. "Tukaj si!" sem hitro prijela za telefon in začela vnašati številke v napisanem vrstnem redu. Pritisnem tipko "Kliči" in na mojem ultra pametnem telefonu se izpiše DEŽURSTVO - POLICIJA. "Bravo, Maja. Ves čas si imela telefonsko shranjeno v svojem imeniku, ti pa si jo besno iskala po vseh pildkih v redakciji. Bravo, res!" mi je šlo skoraj na jok in na smeh obenem.

Nič čudnega torej, da sem vsa zmedena. Približno se mi sanja, kaj je narobe. Nekje sem izgubila kompas, zato se počutim izgubljeno. Ne vem več, kaj je pomembno, iz česa delam preveliko dramo in čemu morda dajem premalo pozornosti. No, po večernem teku mi je pot do doma vseeno uspelo najti. Začuda!

Do konca še: 212 dni, 212 nalog. Se beremo jutri.