152. dan: Iz babičine skrinje

Po delovnem dopoldnevu sem si po kar dolgem času privoščila daljši klepet ob kavi z mojima starima staršema. Zaradi bloga po službi velikokrat letim na kakšen hrib ali se spravim tečt, skratka časa mi kronično primanjkuje, danes pa sem namenoma upočasnila tempo (priznam, delno je kriv tudi včerajšnji piknik pri Boštiju - pivo, borovničke in močno sonce niso najbolje učinkovali name). In vem, da sem se odločila pravilno. Tako jaz kot ata in mama smo čas, ko ne počnemo nič drugega, ampak se samo pogovarjamo, že kar potrebovali.

Velikokrat (skoraj vedno, pravzaprav) beseda nanese na stare čase, tudi o tem, kako sta preživela drugo svetovno vojno. Marsikatere zgodbe sem slišala že velikokrat (recimo to, kako je mama, ko so imeli Nemce v hiši, začela peti Hej, brigade! - seveda kot otrok ni razumela, da je to partizanska pesem, sankcij k sreči ni bilo), kdaj pa kdaj pa izvem tudi kakšno novo. 

Danes, na primer, o učitelju Gadu (takšno je bilo njegovo partizansko ime), ki je v njuni domači vasi, v Špitaliču v Tuhinjski dolini, med vojno po hišah šolal otroke. "Včasih smo, ko smo izvedeli, da Nemci čez Vransko prihajajo, tako skrivali tiste zvezke," je povedal ata. "Drugače je bil pa zelo prijazen možakar. Kakšnih 28 let je bil star. Pozimi smo se radi kepali z njim. Rad nas je imel, mi pa njega," je dodala mama. "Nemci so ga velikokrat lovili. Enkrat so ga že skoraj dobili, pa je nemškega vojaka s puško tako po nogah udaril, da se je ta spotaknil in padel. Takrat jim je ušel. Pri nas doma smo ga skrili. Ampak kakšen mesec za tem je padel. So ga ustrelili, skupaj z njegovim prijateljem, Lisjakom," je zgodbo o junaku - verjamem, da le enem od mnogih, ki jih zgodovina neupravičeno briše v pozabo - zaključil ata.

Mogoče se bo slišalo preveč pocukrano, ampak jaz takšne stvari rada poslušam. Ko tako živo pripovedujeta o življenju nekoč, si v glavi rišem slike. Ki so v marsičem zelo drugačne od tistih danes. "Včasih ni bilo televizije, smo veliko kartali. In se predvsem več pogovarjali," je povedal ata. Z mamo sva ob zadnjih požirkih toplega napitka debatirali o slivovih cmokih. Češplevih knedlnih, po domače. "A si jih našo mami ti naučila delati? Tako dobri so bili," sem jo vprašala. Tiho, a z nasmehom je prikimala. Spomin nanjo še boli. Vedno bo. Pa vendar - vem, da je vesela, da se je spominjamo. Še najbolj, kadar to počnemu v prijetnem pogovoru ob dolgih nedeljskih kavah.

Tudi če za to kakšen pohod odpade in ga nadomestim le s krajšim sprehodom po bližnjem polju.

Do konca še: 213 dni, 213 nalog. Se beremo jutri.